Če nekoliko karikiram, ima na zahodu že vsak, ki kaj da nase, svojega psihoterapevta, v Sloveniji pa se psihoterapije še vedno drži stigma. Na tem mestu bomo spregovorili o treh najpogostejših predsodkih povezanih s psihoterapijo.
Psihoterapija je za duševno bolne.
Ta predsodek ne drži. S težjimi duševnimi motnjami se ukvarja psihiatrija. Psihoterapija je namenjena ljudem, ki so se znašli v stiski, preživljajo težko obdobje, imajo težave v partnerskem odnosu, težave z otroki itd. Vsak človek se vsaj petkrat v življenju znajde v situaciji, ko bi potreboval psihoterapevta. Primeri: kriza ob koncu študija, izguba zaposlitve, izguba zdravja, ločitev, smrt bližnjega, odhod otrok od doma itd. S tem nikakor nočem speljevati vode na svoj mlin, češ, da se brez psihoterapevta ne da preživeti, seveda se da. Želim pa povedati, da bi bilo ljudem gotovo lažje, če v težkih obdobjih ne bi bili sami s svojo stisko, ampak bi imeli oporo psihoterapevta.
Psihoterapija je za slabiče, ki si ne znajo pomagati sami.
Tudi ta predsodek ne drži. Vse življenje živimo po svojem notranjem delovnem modelu, ki smo si ga zgradili na podlagi zgodnjih doživetij s starši in drugimi pomembnimi osebami. Ker svet in odnose dojemamo skozi to prizmo, včasih enostavno potrebujemo nekoga, ki nam pomaga videti širšo sliko. Včasih ugotovimo, da se naprimer s partnerjem prepiramo vedno zaradi iste teme, da nas večurni in utrujajoči pogovori ne pripeljejo nikamor. Psihoterapevt bo tu nastopil v vlogi rahločutnega in nepristranskega prevajalca sporočil in pomagal partnerjema, da se sporazumeta in se v polnosti začutita. Še striženje las zaupamo le izbranemu frizerju, duševne stiske in svoje najpomembnejše odnose pa bi morali reševati kar sami. Tega včasih ne zmoremo niti psihoterapevti, saj tudi sami hodimo k psihoterapevtom.
O svojih osebnih stvareh ne bom govoril/a s tujcem.
Naj najprej povem, da smo psihoterapevti zavezani k popolni molčečnosti v skladu z etičnim kodeksom, zato je vsaka bojazen, da vaše zaupnosti ne bi bile na varnem, popolnoma odveč.
Včasih se zalotimo, da si s kom delimo kupe, sedimo na sosednjih sedežih avtobusa ali letala in še preden se zavemo, temu tujcu že pripovedujemo svojo življenjsko zgodbo. Zakaj? Ker je lahko naravnost osvobajajoče zaupati se nekomu, ki je popolnoma nepristranski in ki ga najverjetneje vidimo prvič in zadnjič. Vendar, kako naj vemo, da nas tujec sploh želi poslušati, še manj, če bomo od njega dobili kakšno oporo in tolažbo. Psihoterapevt pa je za razliko od naključnega tujca izšolan strokovnjak, ki je globoko empatičen, neobsojajoč in ki je tam samo z enim razlogom: da nas posluša. Skratka nekdo, s katerim bomo vzpostavili varen odnos. Nekdo, ki nas bo posvojil in tudi mi bomo posvojili njega. Tako ne bo več tujec.
Psihoterapevti se ne borimo samo s problemi klientov, ampak tudi s predsodki ljudi. Za popularizacijo in s tem destigmatizacijo psihoterapije pri nas je med drugimi nekaj naredila tudi serija Na terapiji z izvrstnim Igorjem Samoborjem v glavni vlogi. Želeli bi si še več takšnih vsebin.
Original članek: Psihoterapija in predsodki
