Meje v odnosih – zakaj so pomembne?

Ne dovolite, da drugi slikajo po vašem platnu in tudi sami ne slikajte po tujih.

Si lahko predstavljate svet brez geografskih meja? Najbrž bi zavladal popoln kaos, saj ne bi vedeli, kje se začne in kje konča posamezna država, mesto, ulica, parcela. Enako velja tudi za osebne meje. 

Če je neupoštevanje geografskih meja največkrat vzrok mednarodnih ali medsosedskih vojn,  potem je prestopanje osebnih meja eden glavnih krivcev za medosebno nasilje, nelagodje, spore in razdore.

Osebne meje so meje, ki jih postavljamo v odnosih in so ključnega pomena za občutek osebne identitete, za človekovo fizično in duševno zdravje ter kakovostne odnose. Osebne meje so nujno potrebne, da lahko prepoznamo sebe kot od drugih ločeno bitje, saj določajo določajo prostor, kjer se končam "jaz" in se začneš "ti". Delimo jih na fizične in psihične. Fizične meje zadevajo naše telo, osebni prostor in zasebnost. Kršene so, ko nam nekdo stoji preblizu, se nas neprimerno dotika, bere naša osebna sporočila na telefonu ali računalniku, da o očitnem fizičnem in spolnem nasilju sploh ne izgubljamo besed.

Psihične meje ločujejo naše misli, čustva, potrebe, želje in vrednote od misli, čustev, potreb, želja in vrednot drugih ljudi. Neupoštevane so takrat, ko nas nekdo prepričuje, da ne čutimo prav, nam vsiljuje svoje občutke, ideje, vrednote kot edino pravilne. Ko žrtvujemo svoje potrebe, želje, da bi ustregli drugemu. Ko drug drugega krivimo za lastne občutke (Joj, kako si me razjezil!), namesto, da bi zanje samo prevzeli odgovornost. Ko nekoga krivimo za lastne težave ali prevzemamo odgovornost za njegove (Jaz sem kriva, da ne najdeš službe; morala bi ti bolj pomagati pri pisanju ponudb.) Tukaj imamo v mislih odnos dveh odraslih oseb. Normalno je, da odrasli otroku pomagamo uravnavati njegova čustva, dokler tega ne zmore sam in kdaj žrtvujemo svoje potrebe in želje, da bi izpolnili otrokove.

Odrasti pomeni prevzeti odgovornost za svoje življenje, tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kar pa je možno le, če imamo zdrav občutek za svoje osebne meje in meje drugega. Le tako lahko nehamo igrati

vlogo žrtve in rablja ter prevzamemo odgovornost za svoje življenje.

Če imate občutek, da vas nekateri ljudje ne spoštujejo in nekateri odnosi izčrpavajo, se vprašajte, katera vaša meja je bila prestopljena. Nekdo vas lahko izčrpa že s tem, ko govori brez premora, vam pa ne pusti do besede. Ali pa ne sprejme vašega prvega NE in vas prepričuje v nekaj, česar si ne želite. Morda vam že kar vsiljivo nudi svojo pomoč, ki jo končno sprejmete, bolj zaradi njega kot zaradi sebe. Potem pa vam naslednjič očita, kako se žrtvuje za vas, vi pa občutite mešanico jeze in krivde. Načinov za prestopanje meje je nešteto in vsak prestop je nasilje, pa naj bo to hoteno ali nehoteno, očitno ali prikrito. Morda pa ste tega že tako vajeni, da se vam neupoštevanje vaših meja zdi nekaj samoumevnega, oziroma sploh ne veste točno, kje naj bi bile te meje.

Kako vemo, da je nekdo prestopil našo osebno mejo ali pa smo mi prestopili njegovo?

Vsak prestop bomo najlažje prepoznali, če bomo pozorni na naše misli, čustva, telesne senzacije in vedenje, ko bomo z nekom v komunikaciji. Torej, če bomo čuječe osredotočeni na sedanji trenutek.

• Ko nekdo prestopi našo mejo, bomo najverjetneje začutili telesno nelagodje; morda bomo zardeli, se potegnili vase, obrambno prekrižali roke na prsih, stopili korak nazaj. Morda se bo pojavila misel: "Čakaj malo, to gre predaleč". Verjetno bomo začutili nelagodje, strah, jezo, sram, morda mešanico večih občutkov. Glede na vse to in na naš prevladujoč komunikacijski slog (asertiven, agresiven, pasivno-agresiven, pasiven) se bomo potem odzvali.
  
• Kadar mi hote ali nehote prestopimo sogovornikovo osebno mejo, bomo na podlagi njegovega/njenega odziva pomislili:  "Zdaj sem šel/šla predaleč" in začutili sram in nelagodje. Morda, pa nas bo glede na nivo odnosa  prezgodaj spustila predaleč v svojo intimo. Takrat bomo najverjetneje pomislili: "Zakaj mi to razlaga, tega ne želim vedeti." Pri tem bomo čutili katero od različic sramu.
  
• Za postavljanje meja v dialogu sta odgovorna oba sogovornika. Veliko lažje in učinkoviteje komuniciramo, če sta na obeh straneh osebi, ki jasno čutita svoje osebne meje in jih znata tudi na asertiven način skomunicirati. Le na ta način je sporočilo lahko jasno in odnosi kakovostni.
  
• Pri postavljanju meja moramo zdržati s čustvi, ki se nam pri tem pojavijo. Morda se bomo počutili krive, če zavrnemo kakšno prošnjo, morda nas je strah, da bomo osebo užalili in prizadeli. V takšnem primeru se lahko vprašamo, kaj bi si sami želeli. Da nekdo ustreže naši prošnji, le zato, ker se čuti stisnjenega v kot in potem do nas kuha tiho zamero ali, da prijazno zavrne vašo prošnjo (ne vas osebno!) in vajin odnos ostane nepoškodovan?
  
• Bolj ali manj uspešno smo se meje naučili postavljati v naši primarni družini. Pri nefunkcionalnem postavljanju meja v družini obstajata dve skrajnosti. Lahko, da ni bilo nobenih razmejitev med starši in otroci, vsi so vedeli vse o vseh, ni se spoštovala posameznikova intima. Družine, ki so notranje brez razmejitev, ponavadi postavijo strogo in rigidno zunanjo mejo v smislu, da je treba varovati družinske skrivnosti, natančneje zlorabe, ki so pogosta posledica družinske dinamike brez zdravih razmejitev.
  Druga skrajnost so družine, kje vsak član deluje kot samotni otok. Vsaka intima je prepovedana. Ne delijo svojih misli, čustev, nežnosti. Takšne družine delujejo izredno hladno. Zdravo ravnovesje je doseženo takrat, ko družina ujame pravo ravnovesje med povezanostjo in intimo. Za postavljanje in ohranjanje meja v družini sta odgovorna starša.

Ne glede na to iz kakšne družine izhajamo, se zdravega postavljanja meja lahko naučimo. To pa je seveda proces, ki zahteva svoj čas in našo pripravljenost spoznavati sebe in ozaveščati svoja prepričanja zgrajena na preteklih izkušnjah. Pri tem vam je lahko v veliko pomoč psihoterapija.

Članek je bil originalno objavljen: Meje v odnosih - zakaj so pomembne?

Ni vam treba odpustiti staršem

Psihoanalitiki poznajo šalo, da na  koncu po več letih analize ostaneta le še dve temi: mama in oče. V tej šali se skriva veliko resnice.

Starševstvo je ena od najtežjih in najbolj odgovornih nalog v življenju človeka. Biti starš v pravem pomenu besede pomeni biti zrel, predan, odgovoren, ljubeč, požrtvovalen, nesebičen in še bi lahko naštevali. To seveda ne pomeni, da bi starši morali biti nekakšni popolni svetniki, ki ne delamo napak, daleč od tega. Ni treba, da smo popolni, le dovolj dobri moramo biti, kot je rekel priznan  pediater in psihoanalitik Donald Winnicott. To bi v grobem  pomenilo, da se svojih napak in omejitev zavedamo, jih priznamo in jih skušamo popraviti. Da smo odzivni na potrebe svojih otrok, skrbimo zanje, jih imamo brezpogojno radi in jim postavljamo potrebne meje. Večina staršev se trudi po svojih najboljših močeh. Žal pa so nekateri tako slabo opremljeni in nosijo toliko nepredelanih travm iz primarnih družin, da niso sposobni ljubiti otroka, ga videti in začutiti kot od sebe ločenega bitja. V njem vidijo le svoj podaljšek oziroma nekoga, ki jim bo končno lahko dal tisto, česar jim niso mogli dati njihovi starši, tako ga uporabljajo kot svoj narcistični objekt. Spet drugi si otroka niso nikoli želeli, ampak se jim je pač »zgodil« in v njem vidijo nekoga, ki jim je uničil življenje.

Vsak otrok (pa tudi odrasli) si zasluži starše, ki bi jih lahko ljubil in spoštoval. »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji« se glasi četrta božja zapoved, ki je v naši družbi močno ponotranjena. Vendar nekateri starši žal ravnajo tako, da jih je težko spoštovati. 

Kako bo otrok spoštoval starše, ki so nefunkcionalni; starše, ki pijejo, se drogirajo, manipulirajo z njegovimi čustvi, ga pretepajo, ponižujejo, spolno zlorabljajo, zanemarjajo, ga postavijo v položaj, ko mora biti njihov starš … Starši bi si morali spoštovanje najprej zaslužiti. Žal pa je tako, da je otrok tako zelo odvisen od staršev, da jim mora v svoji zavesti ohraniti kot dobre za vsako ceno. To je njegova obramba, brez katere bi težko psihično preživel. Starševsko slabo ravnanje in pomanjkanje ljubezni si otroci velikokrat pojasnijo tako, da si ljubezni pač ne zaslužijo, ker niso dovolj pridni, dobri, vredni.

To skrajno popačenje resničnosti jim služi kot obramba pred občutjem čistega kaosa, izničenja. Otrok namreč nagonsko čuti, da brez staršev ne more preživeti. S tem, ko vidi starše kot dobre in sebe kot slabega, pridobi občutek kontrole. Vedno se namreč lahko popravi, izboljša in potem ga bodo starši vzljubili. Tak otrok navadno odraste v človeka z nizko samopodobo. Do sebe zavzame podobno držo, kot so jo nekoč do njega imeli starši. Ignorira svoja resnična čustva, potrebe, želje. V duhu četrte zapovedi v sebi tlači jezo na svoje starše. Trudi se jim odpustiti in jih ljubiti. Ne glede na vse. O tem piše sijajna psihologinja in psihoanalitičarka Alice Miler v knjigi Upor telesa, (te teme se dotika tudi v drugih delih).

Četudi se odrasli otrok staršem trudi odpustiti, racionalizira, idealizira, skuša zmanjšati in pozabiti njihova slaba dejanja, hodi ob nedeljah k njim na kosila … svojega telesa ne more prevarati. Telo si namreč vse zapomni in vedno govori resnico. Če ne bomo prisluhnili resnici svojega telesa, ki je bilo nekoč zapuščeno, zanemarjeno, tepeno, zlorabljeno … potem bo telo začelo kričati. Neupoštevana čustva nakopičena v telesu si bodo našla drug izhod v obliki najrazličnejših simptomov. To je lahko depresija, tesnoba, rak, prenajedanje, obsesivne misli, kronične pljučnice in še bi lahko naštevali.

Nekaj, kar je otroku nekoč služilo kot obramba nujna za preživetje, v odraslosti postane velika ovira. Odrasli namreč več ne potrebuje starševske ljubezni in skrbi. Zdaj lahko sam poskrbi za svojega notranjega otroka. Lahko gradi odrasle prijateljske in intimne odnose. Namesto tega pa ljudje, ki so bili v otroštvu prikrajšani za starševsko ljubezen, pogosto še vedno upajoče hodijo okrog svojih ostarelih staršev in čakajo na drobtinice.

Če se bom poboljšal, če jih bom dovolj ljubil, če bom lepo skrbel zanje, če jim bom vedno na voljo, če jih bom spoštoval, če ...

Potem se bo morda nekega dne zgodil čudež in starši me bodo končno opazili, vzljubili, se mi

morda celo opravičili, ker so mi vsa ta leta delali krivico. To upanje, ki se v praksi le malokrat uresniči, jim onemogoča, da bi pogledali resnici v oči in si pustili čutiti to, kar v resnici čutijo.

To bi zvenelo nekako takole:

Žalostna sem, ker me starši niso zmogli imeti radi. Nikoli si me niso zares želeli. Bil sem prikrajšan, zlorabljen, zapuščen. Jezna sem na mamo, ker me nikoli ni zaščitila. Gnus čutim do očeta, ker me je pretepal. V resnici nisem imela staršev, v čustvenem smislu sem bila sirota. Bil sem vreden samo toliko, kolikor so bili dobri moji dosežki. Za svoje starše sem bil le orodje.

Resnica osvobaja. Če je še tako kruta. Pustiti si čutiti svoja resnična čustva je že samo po sebi terapevtsko in veliko manj boleče, kot pa jih potlačiti. Ker potem bodo ceno za to plačala naša telesa. Alice Miller piše o ljudeh, ki so se trudili odpustiti staršem, ki so se prisilili, da so jih obiskovali, kljub temu, da so jih ti v otroštvu trpinčili. Vendar je bilo telo vedno tisto, ki se je uprlo. To neiskrenost do sebe so vedno plačali s telesnimi simptomi. Ko so si končno priznali resnico, so neprijetni simptomi izginili. Podobno opažam tudi v svoji terapevtski praksi.

In kakšna je pot, ko si priznamo in dovolimo občutiti svoja resnična čustva? Najprej moramo izžalovati, da nikoli nismo imeli staršev, ki bi si jih zaslužil vsak otrok. Da se nam je zgodila nepopisna krivica. Na tem mestu bo vedno ostala praznina in neizpolnjeno hrepenenje.  Ampak zdaj smo mi tisti, ki imamo moč, da bolje poskrbimo zase in se trudimo za svojo srečo. Da od partnerja ne pričakujemo in mu ne dajemo nič manj kot ljubezen. Da brezpogojno ljubimo svoje otroke in končno prekinemo medgeneracijski prenos travme. To je seveda garanje, pri katerem vam je lahko v pomoč psihoterapija.

Opomba: Poleg Upora telesa Alice Miller priporočam v branje še Strupene starše Susan Forward.

Članek je bil originalno objavljen: Ni vam treba odpustiti staršem

Programirani smo za ljubezen

"Suffering is a given; suffering alone is intolarable." Eliza Clare

Tako kot vsi drugi sesalci, imamo tudi ljudje potrebo po povezanosti vgrajeno v svoj živčni sistem. Brez povezanosti z drugimi pripadniki naše vrste v preteklosti ne bi preživeli, saj smo se le tako lahko borili proti grozeči lakoti, sovražnim plemenom in divjim zverem.

Kako mama in oče vplivata na hčerkino samopodobo

Odnosi, ki nas najgloblje in najbolj trajno zaznamujejo, so gotovo odnosi z našimi starši oziroma skrbniki. Majhen otrok se ravno skozi odnos, ki ga imata mama in oče do njega in drug do drugega uči, kdo je in kaj lahko pričakuje od drugih. Je kot goba, ki posrka vse verbalne in neverbalne informacije, občutke in celotno družinsko vzdušje. Vse to se vriše v njegovo psihično strukturo in pomembno vpliva na njegovo samopodobo in odnose, tudi ko odraste.

Kdo so lažnivci, vi vam uničujejo življenje?

Kdo so "lažnivci", ki vam uničujejo življenje?

Dandanes že vrabci čivkajo, da imajo naše misli moč, da uravnavajo naše življenje. Naše misli, prepričanja namreč vplivajo na naša čustva in dejanja.

V življenju se nam dogaja marsikaj. Vsak dogodek najprej interpretiramo skozi zaporedje misli, ki preletavajo naš um. Različni ljudje si lahko isti dogodek razložijo povsem drugače. Vse je stvar interpretacije. Naše misli potem kreirajo naša čustva. Vse lepo in prav, dokler naše misli ne »lažejo« oziroma ne izkrivljajo resničnosti. Takrat so namreč izkrivljena tudi naša čustva, ki nam lahko povzročajo neznosno trpljenje.

Zakaj pa verjamemo grenkim lažem, ki si jih govorimo sami? Ker ne vemo, da so laži. Zamenjali smo jih z resničnimi dejstvi. Največkrat pa se svojih misli niti ne zavedamo, ker so tako hipne in avtomatske, da se zavemo šele težkih občutkov, ki so jih le-te povzročile.

Bolj kot smo depresivni, bolj izkrivljene so naše misli in obratno, ob odsotnosti miselnih izkrivljanj, ne moremo občutiti slabe samopodobe ali depresije. Ko je človek depresiven, verjame, da je ničvreden. Globlja kot je depresija, močneje to občuti. Oče kognitivno-vedenjske terapije dr. Aaron T. Beck je v neki študiji ugotovil, da se 80 odstotkov depresivnih pacientov počuti ničvredne. Večina se jih doživlja kot poražence na področjih, ki jih vrednotijo najvišje. To so: inteligenca, dosežki, priljubljenost, privlačnost, zdravje in moč.

Priznani ameriški psihiater dr. David D. Burns pravi, da je slaba samopodoba kot povečevalno steklo, skozi katerega so vse še tako trivialne napake ali pomanjkljivosti videti kot vsesplošen simbol osebnega poraza. V svoji knjigi »Feeling Good« med drugim piše o 10 najpogostejših miselnih izkrivljanjih, ki pri ljudeh povzročajo in vzdržujejo depresivno razpoloženje.

Če bi radi razkrinkali te »lažnivce«, nadaljujte z branjem tega članka. Če vas bo vsebina pritegnila, vam priporočam, da si preberete tudi knjigo Feeling Good. Vendar vas opozarjam, da se boste morali, če resno zagrizete v to čtivo, odreči vsaj trem stvarem:

• Zadovoljstvu ob potrditvi lastnih negativnih hipotez. »Saj sem vedel/a, da sem navadna zguba«. »Saj sem vedel/a, da me nihče ne mara.« ipd.
• Starim nefunkcionalnim vzorcem, na katere ste se navezali, tako kot se žrtve včasih navežejo na svoje mučitelje.
• Coni udobja, ki je pravzaprav neudobje.

10 najpogostejših miselnih izkrivljanj po Burnsu:

1. Vse ali nič

Gre za težnjo, da svoje osebne kvalitete ocenjujemo skozi ekstremne, črno-bele kategorije. Takšno mišljenje izhaja iz perfekcionizma. Perfekcionizem je v naši družbi nemalokrat dojet kot nekaj pozitivnega, v resnici pa je le simptom slabe samopodobe. Študent s povprečjem 10, na izpitu dobi 8 in si reče: »Totalna nula sem.« Uspešna podjetnica, ki ji je spodletelo pri sklenitvi enega posla, vzklikne: »Sem popolnoma nesposobna!« Kuhar prepeče pečenko in si reče: »Popolnoma zanič kuhar sem.«

Mišljenje vse ali nič nas lahko pripelje do tega, da se bojimo storiti najmanjšo napako, ker se potem počutimo kot popolne zgube, neprimerne in ničvredne. Takšno vrednotenje je nerealistično, ker so ekstremi v življenju redki. Nihče od nas ni popolnoma briljanten ali absolutno neumen, popolnoma privlačen ali absolutno grd. Če razmišljamo na tak način, smo lahko nenehno depresivni, saj naše dojemanje sveta ne ustreza realnosti. Ne pozabimo, da življenje nikoli ni črno belo, ampak obarvano v različne odtenke sive.

2. Pretirano posploševanje

Pretirano posplošujemo takrat, ko zaključimo, da se nam posamezen neprijeten dogodek ponavlja in se nam bo ponavljalvedno znova in znova.

Trgovski potnik, ki se mu je ptič podelal na vetrobransko steklo, potoži: »Takšno srečo imam! Ptiči se mi vedno podelajo na šipo.« Če bi se gospod iskreno vprašal, kolikokrat v zadnjih dvajsetih letih, se mu je to zgodilo, bi neprijetne pripetljaje lahko preštel na prste ene roke. Sramežljiv fant zbere pogum in dekle, ki mu je všeč, povabi na zmenek. Ta ga prijazno zavrne, češ, da je za ta večer že zmenjena. Fant sam pri sebi zaključi: »Nobena punca ne bo nikoli hotela z mano na zmenek. Vse življenje bom sam in nesrečen.« V svojem miselnem izkrivljanju je mladenič naredil dve posplošitvi. Prvič: Če ga je dekle zavrnilo enkrat, ga bo vedno. Drugič: Vse ženske na svetu imajo popolnoma enak okus. Če ga je zavrnila ena, ga bo zavrnila vsaka.

Če pretirano posplošujemo, vsakemu sicer neprijetnemu vendar na dolgi rok nepomembnemu dogodku damo ogromno moč, saj iz njega naredimo nekaj vseobsegajočega in trajnega. Živeti na ta način, pa je lahko precej depresivno, kajne?

3. Mentalni filter

Iz vsakega dogodka izločimo eno negativno podrobnost, se nanjo popolnoma osredotočimo in tako zaključimo, da je bil celoten dogodek negativen. 

Študentka na izpitu od 40 vprašanj, ne zna odgovoriti na 4 vprašanja. Potem razmišlja le še o tistih 4 vpraš

anjih in zaključi, da je ta študij prezahteven zanjo. Verjetno bi bilo najbolje, da se kar izpiše. Ko dobi nazaj rezultate, ugotovi, da je kljub tistim štirim vprašanjem, še vedno zbrala dovolj točk za odlično oceno. Strokovnjak za zdravo prehrano na spletnem mediju objavi svoj prvi članek. Dobi več kot 500 všečkov in dva negativna komentarja. Zaključi z ugotovitvijo: »Najbrž nimam pojma o zdravi prehrani, ali pač ne znam pisati člankov.«

Ko je oseba v depresiji, nosi očala s posebnimi filtri, ki iz doživljanja odstranijo vse, kar je pozitivnega. Tako lahko v njeno zavest pride le tisto, kar je negativnega. Ker se ne zaveda teh negativnih filtrov, zaključi, da je vse negativno.

4. Razvrednotenje pozitivnega

Še bolj skrajno miselno izkrivljanje od mentalnega filtra pa je pretvarjanje nevtralnih in pozitivnih dogodkov v negativne. Razvrednotenje pozitivnega je vztrajna težnja nekaterih depresivnih oseb, ki ne le, da »ignorirajo« pozitivno doživljanje, ampak ga celo pretvarjajo v njegovo negativno nasprotje. Tega seveda ne počnejo namerno, najbrž se niti ne zavedajo, kakšno škodo si delajo.

Vsakdanji primer razvrednotenja pozitivnega bi bilo lahko sprejemanje pohval in komplimentov. Najbrž je že vsakdo od nas kdaj ob kakšni pohvali, le zamahnil z roko, rekoč: »Oh, to pa res ni nič takšnega.« Pri sebi pa ste si mislili: »Človek je hotel biti samo prijazen, saj ne misli resno.«

Razvrednotenja pozitivnega je ena od najbolj rušilnih oblik miselnih izkrivljanj. Depresivne osebe so kot znanstveniki, ki hočejo za vsako ceno potrditi svojo hipotezo in hipoteza depresivne osebe je, da je ničvredna in drugorazredna. Tako lahko ob vsaki negativni izkušnji reče: »Saj sem vedel/a. Zdaj se mi samo še potrjuje, da sem popolna zguba.« Ob vsaki pozitivni izkušnji pa skromno zaključi: »Slučajno sem imel/a srečo, to ni moja zasluga in zato ne šteje.«

Primer za takšno miselno izkrivljanje bi bil moški, ki je dolgo neuspešno iskal partnerko. Ko jo je končno našel je rekel: »Ugajam ji le zato, ker imam denar. Mene kot osebe tako nihče ne more ljubiti.« Z razvrednotenjem vsega pozitivnega sami sebe obsodimo na občutke globoke nesreče in nesposobnosti opaziti in ceniti vse lepe stvari, ki se nam v življenju zgodijo.

5. Skakanje k zaključkom

Za to vrsto izkrivljanja je značilno, da brez kakršnihkoli dokazov predvidimo najhujši možen izid. Avtor govori o dveh oblikah skakanja k zaključkom; to sta »branje misli« in »prerokovalčeva napaka«.

Pri branju misli oseba sklepa, da jo drugi zaničujejo in o tem je tako zelo prepričana, da se niti ne potrudi preveriti, ali je res tako. Vzemimo žensko, ki ravno predava pred publiko in opazi moškega v drugi vrsti, kako zeha. Moški je bil pokonci vso noč, ampak ženska tega ne ve. Zato sklene: »Temu občinstvu se zdim dolgočasna.« Ko se vrača domov na cesti naleti na prijateljico, ki je ne opazi, ker je zelo zamišljena. Ženska zaključi: »Prijateljica me ignorira, torej me ne mara več.« Njen mož je ta večer nekoliko odsoten, ker je bil v službi deležen kritike, vendar je preveč razburjen, da bi o tem spregovoril z ženo. Ona pa si njegovo tišino razloži takole: »Jezen je name. Kaj sem naredila narobe?«

Takšno razmišljanje lahko resno poškoduje naše odnose s soljudmi, ki bi bili brez tega izkrivljanja gotovo mnogo boljši.

Pri prerokovalčevi napaki je videti, kot da imate kristalno kroglo, iz katere prerokujete le najslabše zase. Predvidite najslabše, kar se vam lahko zgodi, nato pa to napoved vzamete za golo dejstvo, četudi nima nobene podlage v resničnosti.

Gospa, ki trpi za občasnimi paničnimi napadi, si takrat govori: »Onesvestila se bom in zmešalo se mi bo.« Te prerokbe nimajo nobene podlage v resničnosti, ker se ni še nikdar prej onesvestila, niti se ji ni zmešalo. Moški pošlje sporočilo svojemu prijatelju, ki mu nekaj dni kasneje ne odgovori. Moški bi lahko preveril, če je prijatelj sploh dobil njegovo sporočilo, vendar tega ne stori, ker sklepa naslednje: »Imel me bo za vsiljivega, če ga bom še enkrat kontaktiral.«

Zaradi lastnega negativnega sklepanja (prerokovalčeve napake) se počuti poklapanega in se prijatelja izogiba. Ko čez nekaj tednov po naključju naleti nanj, izve, da prijatelj nikoli ni dobil njegovega sporočila. Koliko slabe volje zaradi lastnega miselnega izkrivljanja!

6. Povečanje in pomanjšanje

Če pogledamo skozi daljnogled z enega konca, so vse stvari videti večje, če pa ga obrnemo in vanj pogledamo z drugega konca, se nam stvari kažejo manjše. Podobno se zgodi pri miselnem popačenju, kjer povečujemo svoje napake in zmanjšujemo svoje vrline.

Lastne napake, strahovi, šibkosti, se nam skozi povečevalne leče zdijo katastrofalni, ogromni in nepopravljivi: »Moj bog, naredil/a sem napako! Kako grozno! Moj ugled je uničen! Konec je z mano!«

Na lastne vrline, talente, močna področja, pa gledamo skozi pomanjševalne leče oziroma jih minimaliziramo: »To pa res ni nič takšnega. To bi znal vsak.« Zakaj se enkrat pošteno ne razjezimo in odvržemo tega trapastega daljnogleda?!

7. Čustveno sklepanje

Po navadi verjamemo svojim čustvom, saj nam kažejo, kje se trenutno nahajamo v odnosu do sebe in do sveta. Še zlasti osnovna čustva kot so strah, jeza, gnus, žalost in veselje imajo evolucijsko preživetveno funkcijo. Ker pa so čustva vedno odraz naših misli in prepričanj, ta pa so včasih (zlasti, če smo depresivni ali tesnobni) izkrivljena, so takšna lahko tudi naša čustva.

Tako svoja čustva jemljemo kot dokaz za resnico. Če se na primer počutim ničvredno, očitno tudi sem ničvredna. Zdi se popolnoma logično. Ali, če občutim krivdo, sem očitno naredil nekaj slabega. Če občutim paniko pred sestankom, se bo tam gotovo zgodilo nekaj groznega.

V takšnih primerih se je dobro vprašati, katera misel, prepričanje nas je pripeljalo do tega občutka. Je ta misel resnična in lahko to tudi dokažemo? Če jo lahko spodbijamo z realnimi tehtnimi argumenti in se izkaže za izkrivljeno, potem lahko postavimo na laž tudi našo čustveno reakcijo. Čustveno sklepanje igra veliko vlogo pri depresiji. Ker se depresivnemu človeku vse stvari kažejo v izrazito negativni luči, sklepa da so resnično takšne.

8. »Moral/a bi« trditve

Moral/a bi trditve lahko vnesejo velik nemir v naše vsakdanje življenje. Ko naša dejanja ne ustrezajo standardom, ki smo si jih postavili sami, potem nam moral/a bi oziroma ne bi smel/a trditve povzročijo ogromno sramu, krivde in samoobtoževanja.

Morda na prvi pogled delujejo motivacijsko, vendar je njihov učinek ravno nasproten. Če si govorimo: »Morala bi se učiti za izpit. Moral bo pomiti okna in oprati zavese. Ne bi smela pojesti tega koščka torte …« občutimo pritisk, zamero in smo vse prej kot motivirani.

Če se nam pogosto dogaja, da sami ali ljudje okrog nas ne ustrezajo našim visoko postavljenim standardom, imamo na izbiro dvoje: Lahko nekoliko znižamo svoje standarde in opustimo moral/a bi trditve ali pa smo nenehno razočarani nad seboj in nad drugimi.

9. Označevanje in napačno označevanje

Osebno označevanje pomeni, da si ustvarimo popolnoma negativno samopodobo na podlagi svojih napak na način, da se poistovetimo z njimi.

Primer: Moški na dieti, ki je pojedel s kepico sladoleda si reče: »Sem navaden prašič.« Namesto tega, bi si lahko rekel: »Pregrešil sem se.« Identifikacija s prašičem ga je namreč spravila v takšno stisko, da je pojedel še tri kepice. Ženska, ki je morala plačati opomin, ker je pozabila plačati položnico si reče: »Sem navadna zguba.« Namesto tega bi si lahko rekla: »To ni bilo ravno odgovorno od mene.«

Takšno razmišljanje je ne samo zelo škodljivo za našo samopodobo, ampak tudi povsem izkrivljeno, saj mi nismo naše napake. Sebe namreč ne moremo enačiti s svojimi dejanji. Negativnih nalepk pa ne dajemo le sebi, ampak tudi drugim, kar je izrazito nespoštljivo in kvarno vpliva na naše odnose. Zato nikoli ne kritizirajmo osebe, le dejanja.

Ko na naš bližnji naslednjič ne bo pomil posode, bomo namesto: »Ti si ena navadna lenoba!«, rekli: »Razočaran/a sem, ker nisi pomil posode.«

10. Poosebitev

To miselno izkrivljanje je mati krivde. Pri poosebitvi sklenemo, da smo odgovorni za nekaj negativnega, čeprav za to ni nobene realne osnove. Zaključimo, da smo za to, kar se je zgodilo, krivi mi oziroma je to posledica naše nesposobnosti in neprimernosti.

Primer: Najstnik v šoli dobi negativno oceno. Njegova mama zaključi: »Očitno sem slaba mati in ta ocena to dokazuje.«

Poosebitev povzroči, da smo ohromljeni od krive. Počutimo se, kot bi težo celega sveta nosili na svojih ramenih. Na ljudi in dogodke lahko do neke mere vplivamo, ne moremo pa jih povsem nadzorovati. Kar drugi naredijo oziroma česar ne naredijo, je njihova odgovornost, ne naša.

Za konec

Spoznali ste 10 oblik miselnih izkrivljanj, ki lahko vodijo v slabo počutje ali celo v depresijo in jo »pridno« vzdržujejo. Ste se v katerem od njih še posebej prepoznali? Dobro je, da si jih zapomnite in ste pozorni nanje, ko in če se pojavijo. Če se vam pojavljajo depresivni občutki, se vprašajte, kakšne misli so jih povzročile? So te misli resnične? Lahko to dokažete? Če ne, so očitno izkrivljene in jim ni treba verjeti. Poiščite razlage, ki bodo osnovane na resničnih dejstvih. Lažje reči kot storiti, boste morda odvrnili. Zato vam v branje priporočam knjigo »Feeling good«, kjer boste našli mnogo koristnih napotkov in metod, kako si lahko pomagate.

Ker pa smo ljudje bitja odnosov in je večina naših težav povezanih z odnosi, zgolj branje knjig za samopomoč velikokrat ne zadostuje. Velik doprinos k boljšemu počutju je lahko varen terapevtski odnos. Še zlasti, če so depresivni simptomi pri vas izraženi do te mere, da hromijo vaše življenje, nikar ne odlašajte in si poiščite strokovno pomoč.

Pa srečno!

10 miselnih izkrivljanj je povzetih po knjigi Feeling Good, David D. Burns. New York: 1999.

Originalni članek: Kdo so "lažnivci", ki vam uničujejo življenje?

Narcis in soodvisnik plešeta svoj nefunkcionalni ples

Napisal: Ross Rosenberg

Prevedla: Marija Remškar

Za odvisniški, nefunkcionalen odnos, ki ga Rosenberg metaforično imenuje »ples«, sta potrebna dva nasprotna si, vendar prilegajoča se partnerja. Soodvisnik, ki daje in sledi ter narscis, ki sprejema in vodi. Narcisi so popolno nasprotje soodvisnikov; usmerjeni so vase, izredno sebični in nagnjeni k kontroli. Imajo slab občutek za potrebe in čustva drugih.

Soodvisniki se po navadi znajdejo na »plesišču« s partnerji, ki so popolna protiutež njihovemu  pasivnemu, podložnemu in ustrežljivemu plesnemu slogu. Kot naravni sledilci so soodvisniki pasivni in prilagodljivi plesni partnerji. Narcis

tični plesni partnerji jih neustavljivo privlačijo. Vedno znova so očarani nad njihovim šarmom, drznostjo, samozavestjo in dominantno osebnostjo. Kako naj potem prenehajo slediti njihovemu plesu?

Ko soodvisnik in narcis postaneta par, je njun ples strasten in neskončno vznemirljiv – vsaj na začetku. Po mnogih »preplesanih pesmih«, pa se očarljivost in razburljivost sprevržeta v  dramo, konflikt, občutke zanemarjanja in ujetosti. Navkljub kaosu in nenehnim konfliktom, si nihče od uročenih plesalcev ne upa zaključiti nefunkcionalnega razmerja. Na začetku se njun ples odvija brezhibno; narcistični partner vodi in soodvisni sledi. Njuni vlogi se jima zdita popolnoma naravni, ker sta ju vadila praktično vse življenje. Soodvisnik se instinktivno odpove svoji moči, medtem, ko narcis popolnoma prevzame moč in kontrolo. Tako je njun ples popolnoma usklajen, nihče nikomur ne stopi na prste.

Za soodvisnike je značilno, da v odnosu dajejo veliko več, kot pa dobijo nazaj. Kot radodarni, a zagrenjeni plesni partnerji obtičijo na plesišču čakajoč na naslednjo pesem. Vedno znova naivno upajo, da bo njihov narcistični partner tokrat končno dojel, kaj od njega potrebujejo.

Soodvisniki namreč zamenjujejo popolno oskrbo in žrtvovanje z zvestobo in ljubeznijo.  Četudi so ponosni na svojo neomajno predanost osebi, ki jo ljubijo, končajo z občutkom, da so necenjeni  in izkoriščeni. Hrepenijo po tem, da bi bili ljubljeni, vendar zaradi izbire plesnega partnerja, njihove sanje ostanejo neuresničene. Zlomljenega srca zaradi neizpolnjenih sanj soodvisniki tiho in grenko požirajo svojo nesrečo.

Soodvisniki so obtičali v vzorcu razdajanja in žrtvovanja brez možnosti, da bi to kdajkoli dobili nazaj. Pretvarjajo se, da uživajo v plesu, vendar v sebi občutijo jezo, grenkobo in žalost, ker na plesišču ne prevzemajo aktivne vloge. Prepričani so, da nikoli ne bodo našli plesnega partnerja, ki jih bo ljubil zaradi njih samih in ne zaradi tega, kar lahko zanj naredijo. Njihova slaba samopodoba in pesimizem se kažeta v obliki naučene nemoči, ki jih v končni fazi drži na plesišču z narcističnim partnerjem.

Narcističnega plesalca, neizmerno privlači partner, ki se zdi popoln zanj: Nekdo, ki mu pusti voditi ples, ob čemer se počuti močnega, sposobnega in cenjenega. Drugače povedano, narcis se najbolje počuti ob soplesalcu, ki ustreza njegovemu vase zaverovanemu in sebičnemu plesnemu slogu. Narcisi lahko ohranjajo smer plesa, ker vedno najdejo partnerje s slabo samopodobo in nizkim občutkom lastne vrednosti – soodvisnike. S spremljevalcem, ki jim tako popolno ustreza, so sposobni nadzirati oboje; soplesalca in ples.

Čeprav si vsi soodvisni partnerji v bistvu želijo harmonije in ravnovesja, se vedno znova sabotirajo z izbiro partnerja, ki jih na začetku privlači, kasneje pa razočara. Ko bi lahko prekinili ples z narcističnim partnerjem in udobno presedeli nekaj plesov, dokler ne bi prišel mimo kdo, ki je psihološko bolj zdrav, se ponavadi odločijo nadaljevati svoj nefunkcionalni ples. Ne drznejo si zapustiti svojega narcističnega partnerja, zaradi nizkega občutka lastne vrednosti, zaradi katerega verjamejo, da jih nihče drug ne bi hotel. Biti sam enačijo z biti osamljen, osamljenost pa je preveč boleča, da bi jo lahko prenesli.

Brez samospoštovanja oziroma občutka osebne moči, so soodvisniki nezmožni izbrati partnerja, s katerim bi ustvarili zdravo razmerje vzajemnega dajanja, sprejemanja in ljubezni. Njihova izbira narcističnega plesnega partnerja je povezana z njihovim nezavednim motivom, najti nekoga, ob katerem se jim prebujajo poznani občutki spregledanosti, zlorabljenosti, nemoči ... iz njihovega najverjetneje travmatičnega otroštva.

Na žalost so soodvisniki večinoma otroci staršev, ki so tako kot oni popolno plesali soodvisniško/narcistični ples. Njihov strah biti sami, njihova notranja prisila, da bi nadzirali in rešili razmerje za vsako ceno, pa tudi nekakšno udobje v vlogi mučenika, ki je neskončno ljubeč, predan in potrpežljiv, je podaljšek njihovega otroškega hrepenenja, da bi bili ljubljeni, spoštovani in da bi starši poskrbeli zanje.

Čeprav soodvisniki sanjajo o plesu s partnerjem, ki bi jih ljubil in sprejemal, se vseeno podpišejo pod svojo nefunkcionalno usodo. Dokler se ne odločijo, da bodo pozdravili svoje psihične rane, ki jih silijo, da plešejo z narcističnimi partnerji, jim bo usojeno, da še naprej ohranjajo stabilen ritem svojega nefunkcionalnega plesa.

Rosenberg, R. (2013). The Dance Between Codependents & Narcissists. Psych Central.

Razlaga

Kdo so narcisi?

Pogosto si predstavljamo, da je narcis nekdo, ki je samovšečen, pretirano zaverovan vase in ekshibicionistično objavlja selfije. Vendar to ni nujno res. Pomembno je, da ločimo med zdravim in patološkim narcizmom. Brez zdravega narcizma imamo nizko samopodobo, ne zaupamo vase in v svoje sposobnosti, ne spoštujemo se dovolj in dopuščamo, da drugi z nami grdo ravnajo. Vsak od nas je včasih rad opažen, pohvaljen, občudovan. Vsakemu od nas se je verjetno že kdaj zgodilo, da je bil občutljiv na kritiko, manipulativen, nesočuten, zavisten, pa zato še ni nujno narcis.

Za patološke narcise oziroma ljudi, ki izpolnjujejo pogoje za narcistično osebnostno motnjo je značilen TRAJEN vzorec grandioznosti, potreba po pozornosti in občudovanju, pomanjkanje empatije, zavist. Motnja se začne v zgodnji odraslosti in je navzoča vsaj v petih navedenih oblikah:

1. Ima grandiozno občutje samopomembnosti. Pričakuje, da ga drugi vidijo bolj izvrstnega, pomembnega, kot mu pripada glede na dosežke.

2. Pretirano se ukvarja  s fantazijami brezmejnega uspeha, moči, odličnosti, lepote ali idealne ljubezni.

3. Prepričanja, da je poseben in enkraten in da se z njim lahko povezujejo samo osebe, ki so prav tako posebne oziroma imajo visok status.

4. Zahteva pretirano občudovanje.

5. Ima občutek posebnih pravic, kar pomeni, da pričakuje posebno obravnavo in avtomatično ugoditev njegovim pričakovanjem.

6. Druge izkorišča za zadovoljevanje svojih potreb.

7. Pomanjkanje empatije; ni pripravljen opaziti občutkov in potreb drugih.

8. Pogosto je zavisten ali prepričan, da drugi zavidajo njemu.

9. Njegovo vedenje in stališča so arogantna in ohola (povzeto po DSM IV).

Na prvi pogled narcistična oseba deluje samozavestno, vendar je ta vtis daleč od resnice. Gre za razcep v samopodobi; na zunanjo grandiozno in notranjo razvrednoteno.Tako idealizirana zunanja podoba služi kot obramba pred notranjimi občutki nevrednosti, krhkosti, ranljivosti, praznine. Narcistične osebe so tako zelo občutljive na kritiko, ker jim podre grandiozno podobo in se počutijo popolnoma razvrednotene.

Njihova potreba po občudovanju je nenasitna, ker jim pomaga vzdrževati podobo o lastni izjemnosti, veličini. Ukvarjajo se predvsem s seboj, druge dojemajo kot podaljške njih samih oziroma objekte za zadovoljevanje njihovih potreb, zato jih morajo nenehno nadzorovati. Dokler se partner obnaša po njihovo, ga obožujejo, ko ne, postanejo besni, cinični, ljubosumni, manipulativni …

Težko prevzemajo odgovornost za svoje napake, zanje navadno okrivijo partnerja.

Tveganje za razvoj narcistične motnje je prisotno pri ljudeh, ki so bili kot otroci deležni  pretiranega občudovanja in razvajanja ali občudovanja v kombinaciji s kritiko in razvrednotenjem. Pa tudi, če so bili kot otroci čustveno zanemarjeni, zavrženi, zlorabljeni, jih niso nikoli pohvalili, je bil eden od staršev narcističen …

Narcisi so globoko v sebi izjemno ranjeni, osamljeni in trpeči ljudje. Za partnersko terapijo se na žalost redko odločijo, ker bi s tem priznali, da imajo sami problem. Včasih pripeljejo na terapijo svojega partnerja, da bi ga terapevt »spravil v red« oziroma jim dal potrditev, da imajo prav oni in ne njihov partner. Pogosto si izberejo znanega, slavnega terapevta. Če se odločijo za psihoterapijo, so pogosto uporni in nočejo sprejeti  odgovornosti za lastne probleme. Na negativne povratne informacije se odzovejo impulzivno in jih označijo za nepravične in sovražne obsodbe njih samih.

Ko so soočeni s svojimi izbruhi, neprimernim ravnanjem, odgovornostjo za težave, vse zanikajo. Ne prevzemajo odgovornosti za svoje napake, krivijo druge, manipulativno predstavljajo sebe kot žrtev in silijo partnerja, da prevzame še njihov del odgovornosti.

Zanikanje in zvračanje krivde na druge sta najpogostejši strategiji. Priznanje odgovornosti bi pomenilo, da je v temelju nekaj narobe z njimi.

Kdo so soodvisniki?

Izraz soodvisnik izhaja iz 12 stopenjskega programa anonimnih alkoholikov, ki se je začel razvijati v 70. letih 20. stoletja. Strokovnjaki so ugotovili, da je zdravljenje alkoholikov veliko uspešnejše, če je vključen tudi njihov družinski član oziroma partner. Ker so kasneje razvili program tudi za zdravljenje drugih kemičnih odvisnosti, so izraz za odvisnikovega partnerja razširili iz soalkoholika v soodvisnik.

Soodvisnost je problematično obnašanje v odnosih, kjer soodvisna oseba prepusti moč in kontrolo osebi, ki je bodisi odvisnik ali trpi za katero od manipulativnih osebnostnih motenj, kot je narcizem. Soodvisniki se po navadi znajdejo v romantičnem razmerju z osebami, ki so egoistične, vase usmerjene, sebične in/ali odvisne. Rosenberg govori o dveh podtipih soodvisnika; pasivnem in aktivnem.

Pasivni je bolj prestrašen in se izogiba konfliktom, ima izredno nizko samopodobo, boji se biti sam in ima težnjo, da se znajde v odnosu s kontrolirajočim, nevarnim in/ali zlorabljajočim čustvenim manipulatorjem. V prizadevanju, da bi zadovoljil vsaj katero od svojih čustvenih potreb, na vedenje svojega partnerja vpliva zelo previdno, preko izredno prefinjene manipulacije, ki je ta navadno ne zazna. Kljub previdnim poskusom, pa soodvisnikove čustvene potrebe ostajajo trajno nezadovoljene.

Aktivni soodvisniki se ne bojijo konflikta in se s z vedenjem svojega narcističnega partnerja soočajo bolj odkrito. Pri tem se ujamejo v neskončen krog, kjer se trudijo spreminjati in nadzorovati vedenje nekoga, ki ni niti zainteresiran niti sposoben, odzvati se na njihove potrebe po ljubezni, spoštovanju in skrbi.

Čeprav navzven različna, tako pasivni kot aktivni soodvisnik ostajata s svojim narcističnim partnerjem, čeprav sta nesrečna in jezna zaradi pomanjkanja vzajemnosti ter pravičnosti v svojem partnerskem odnosu.

Tveganje za razvoj soodvisnega vedenja nastane pri osebah, ki so odraščali ob narcističnih in/ali odvisniških starših, kjer njihove potrebe niso bile zadovoljene. Nasprotno, oni so morali skrbeti za potrebe staršev namesto, da bi bilo obratno. Tako so dobili sporočilo, da njihova čustva, želje in potrebe niso pomembne ter da so lahko ljubljeni le, če skrbijo za druge.

Soodvisniki večkrat pridejo v terapijo zaradi trajnega nezadovoljstva v partnerskem odnosu. Ker so po naravi usmerjeni v drugega, »skrbijo« tudi za terapevta in so »popolni klienti«, na kar mora biti terapevt pozoren in to ustrezno nasloviti.

Medtem, ko so narcisi usmerjeni vase, so soodvisniki usmerjeni v drugega, nase pa pozabljajo.

 Rossenberg razdeli narcizem po stopnjah: od najmilejšega +1 do najmočnejšega +5. Prav tako soodvisnost, pri čemer je -1 najmilejša oblika, -5 pa najmočnejša. + ponazarja usmerjenost vase, zasedenost s sabo, - pa usmerjenost v drugega.

S tem čisto matematično ponazori, zakaj se med seboj tako odlično ujemajo. Zamislite si, da se najdeta +5 in -5 in se zlijeta v eno.

Narcisi in soodvisniki pa imajo še nekaj skupnega; oboji so v sebi nesamozavestni, globoko ranjeni, prizadeti, negotovi in osamljeni. Večina jih je imela nesrečno otroštvo in na podlagi te zgodnje ranjenosti so razvili diametralno nasprotne obrambe. S tem, da so narcistične rane navadno še globlje in težje ozdravljive. Narcizem in soodvisnot sta pravzaprav dve plati istega kovanca. Nikoli pa ni prepozno za spremembo, zato vsem, ki ste se prepoznali v tem članku, toplo priporočam psihoterapijo.

Literatura:

Ross Rosenberg, The Human Magnet Syndrom. PESI Publishing & Media, 2013.

Tomaž Erzar, Duševne motnje. Celjska Mohorjeva družba, 2007.

Originalna objava: Narcis in soodvisnik plešeta svoj nefunkcionalni ples 

Življenje z narcisom

Aleks in Meta sta se spoznala na plesišču. Ko sta se zagledala, ju je nevidna sila povlekla skupaj z močjo magneta. Aleks je bil odličen plesalec, Meta se mu je lahko samo prepustila, ni ji bilo treba misliti na nič. Že prvo noč jo je povabil k sebi domov. Nemogoče se je bilo upreti njegovemu odločnemu šarmu. Zlita v objemu, sta se počutila kot eno telo. Oba sta imela občutek, da sta "prišla domov".

Aleks je bil lastnik manjšega podjetja, Meta računovodkinja. Oba sta bila v zgodnjih tridesetih in za sabo sta imela nekaj propadlih zvez. Želela sta si ustvariti družino. Meta se je že po enem mesecu preselila k njemu in dala svoje stanovanje v najem. O tem sploh ni bilo debate. Aleks je določil, da bosta živela pri njem. Njegova brezkompromisnost je bila prva rdeča zastavica, vendar jo je zaljubljena Meta namenoma prezrla. Po naravi je bila prilagodljiva oseba; vedno je mislila na druge, nase pa pozabljala. Privlačile so jo močne, karizmatične osebe, na katere se je obesila kot bršljan na drevo.

Čeprav je bila samostojna in inteligentna ženska, je delovala, krhko, nemočno, že skoraj otroško. Aleksa, ki si je samega sebe rad zamišljal kot vsemogočnega rešitelja, je to neustavljivo privlačilo. Govoril ji je: "Moja uboga, mala punčka. Jaz bom vedno skrbel zate." Čeprav so se odrasli ženski v njej te besede upirale, je ta upor potlačila, saj je globoko v sebi verjela, da je lahko resnično ljubljena le, če je nebogljena. Ta občutek ji je ostal od doma, ker je od očeta dobila pozornost, če je bila nebogljena mala punčka, on pa njen junak, ki ga je občudovala. Tako se je že zelo zgodaj naučila, da mora zatreti velik del sebe, da bi bila lahko ljubljena in sprejeta. Namesto očetove brezpogojne ljubezni, je dobila le pogojno. Tudi pri mami ni bilo nič drugače. Nenehno je tarnala Meti, kako se žrtvuje za družino in kako sama je za vse. Meta ji je pomagala in jo tolažila, vendar se je kljub temu počutila, kot da je nečesa kriva. Meta je skrbela za čustvene potrebe svojih staršev, namesto, da bi starša skrbela za njene.

V svojem bistvu sta si bila z Aleksom podobna. Le, da je bil Aleks ranjen še globlje. Za razliko od Mete ni zmogel ustreči predstavam svojega narcističnega očeta, uspešnega kirurga, o sinu kot njegovem popolnem podaljšku. Zato ni dobil niti tistega koščka pogojne ljubezni, ki ga je dobila Meta. Njegova mama pa je bila preveč zasedena s svojimi problemi, da bi ga zares opazila. Da bi lahko preživel, si je o sebi zgradil podobo kot o izjemno pomembni, grandiozni osebi. Prepričal se je, da ne potrebuje nikogar. Medtem, ko je Meta pozabljala nase in se popolnoma usmerila v druge, je Aleks na druge pozabljal in se popolnoma usmeril vase. Ravno zaradi tega diametralnega nasprotja, sta se magnetno privlačila.

V glavnem je gospodinjila Meta. Nikoli ni opazil njenega dela, kot da je samoumevno. Nekoč je on pomil kopalnico. Meta je to seveda opazila in ga pohvalila. Njemu pa še ni bilo dovolj. Še cel teden je omenjal svoj dosežek.

Nekoč ga je Meta hotela presenetila z romantično večerjo. Njegova reakcija je bila: "Zakaj za vraga si razkuhala raviole?!" Niti z besedo ni omenil estetskega pogrinjka in odličnih jedi, s katerimi se je tako trudila. Takrat je izbruhnila v jok: "Nikoli ne opaziš mojega dela. Tako se trudim zate, ti pa me samo kritiziraš." On ji je rekel, da pretirava, da je preobčutljiva, da ne misli nič slabega. Za silo se je potolažila. Obregnil se je ob čisto vse. Ob njen način razmišljanja, oblačenja, glasbo, ki jo je poslušala, celulit... Čeprav je vlagala veliko napora, da bi bila po njegovih merilih, ji ni nikoli uspelo. Kljub temu, da je vse svoje želje skrčila na minimum, ji je očital, da je prezahtevna.

Bil je zelo ljubosumen na njene prijatelje. Vsakič, ko se je hotela s kom dobiti, je naredil sceno.

Večino časa je govoril samo on, ona je komaj kdaj prišla do besede. Pa še takrat je v resnici ni poslušal.

On je sčasoma čedalje bolj cvetel, ona pa venela. On je imel vso pozornost, ona se je počutila nevidno in neljubljeno, čeprav ji je nenehno zatrjeval, da jo ljubi, ne more živeti brez nje in da bo naredil vse, da jima uspe. Njuni prepiri so postajali vse pogostejši. Potem sta se pobotala s strastnim seksom in občutek zlitosti in ljubezenske ekstaze z začetka zveze je bil spet tam. Zato je bilo Meti tako težko oditi iz zveze, v kateri je bila globoko nesrečna. Tudi, ko ji je to uspelo, ni bilo za dolgo. Ko sta bila narazen, sta se pogrešala do fizične bolečine. Ona je poleg pogrešanja občutila še, da je končno svobodna, da lahko spet diha, on je umiral na obroke. Ker tam ni bilo nikogar, ki bi ga občudoval, nikogar, v kogar bi projiciral svoje globoko potlačene občutke zavrženosti, neljubljenosti, nekompetentnosti, osamljenosti ...

Vedno znova jo je prepričal, da se je vrnila, s takšnimi ali drugačnimi manipulacijami in pritiski. "V letih si že. Imejva otroka. Otroček bo vse rešil. Vse bom naredil za naju. Mora nama uspeti". Meta pa je globoko v sebi čutila, da mora stran iz te ječe, da ne sme narediti tega sebi in svojemu bodočemu otroku. Vendar ni mogla, čutila je, da je to močnejše od njene svobodne volje, kot da bi jo ugrabil in skupaj z njim tone. Kot da je ona Urška in on Povodni mož in skupaj toneta v temne globine nefunkcionalnega, odvisniškega odnosa ...

Če ste se prepoznali v tej izmišljeni zgodbi, vam toplo priporočam v branje knjigo Rossa Rosenberga: The Human Magnet Syndrome, ki govori o narcisih in soodvisnikih.

Članek je bil originalno objavljen v reviji Pogled, junij 2017

Povezava do članka na domači spletni strani: Življenje z narcisom?