ponedeljek, 19. december 2016

Meje, osnova zdravega partnerstva

V naši deželi ni tako zelo redko, da je sosed skregan s sosedom. Eden od najpogostejših vzrokov teh nesoglasji je prav vprašanje meje; ko ne vemo točno, kje se konča naše ozemlje in kje se začne sosedovo. Če pa že vemo, bi se morda radi čisto malo razširili s kakšno lopo ali prizidkom. Lahko pa le naša mačka uhaja na sosedov vrt, nas moti njegova glasba itd.
Če prihaja do nesoglasji že med sosedi, si lahko predstavljamo, kaj se dogaja šele v partnerskem odnosu, kjer smo si veliko bližje in so meje med nami in našim dragim/drago veliko bolj zabrisane.

Nemalo partnerskih konfliktov izhaja ravno iz tega, da ne vemo točno, kje se končamo mi in kje se začne naš partner. Včasih to sicer dobro vemo, vendar mejo kljub temu prestopimo, oziroma pustimo, da partner prestopi našo.

Tu ne bomo izgubljali besed o fizičnem ali spolnem nasilju med partnerji. Jasno je, da pri tem ne gre le za porušene meje, ampak za zločin brez primere. Nespoštovanje partnerjeve meje pa se lahko kaže tudi na bolj “prefinjene” načine.  V obliki čustvene manipulacije, žalitev, stresanja jeze, sarkastičnih opazk, ljubosumnih izbruhov, omejevanja svobode in zasebnosti, nespoštovanja besede NE, vmešavanja v partnerjeve zadeve ipd. S takšnimi manevri skušajo nekateri partnerja kontrolirati na način, da bi se obnašal, kot si želijo oni. Če jim  partner to dopušča, je soodgovoren za porušene meje.

Na začetku se partnerja omamljena od zaljubljenosti počutita kot eno telo in duša. Uživajte dokler traja. Ko pa opojni hormoni popustijo, se zaveste, da sta s partnerjem pravzaprav dve ločeni bitji. Vsak s svojo zgodovino, potrebami, željami, hrepenenji, vrednotami, ki pa morajo biti v partnerskem odnosu enakovredno zastopane.

Če se enedn od partnerjev preveč podreja drugemu, se v njem razrašča tiha zamera, ki ga počasi oddaljuje od dominantnega partnerja.

Dr. Henry Cloud in dr. John Townsend, avtorja knjige Boundaries in Marriage, pravita, da kadar v odnosu ni svobode in ena oseba kontrolira drugo, takrat se tudi ljubezen ne more razvijati in rasti v globino. (V tem je tudi tragika celotne zgodovine moške dominacije nad ženskami, ki je ponekod po svetu še vedno realnost.) Meje v odnosu so torej predpogoj za čustveno intimo. Uspešno partnerstvo poleg ljubezni in intime potrebje še najmanj dve obvezni sestavini: svobodo in odgovoronost. To pomeni, da vsak lahko svobodno odloča o sebi in svojem življenju in je hkrati v polnosti odgovoren za svoje misli, občutke in dejanja. Odgovorni smo za tisto, kar je naše. Meje namreč govorijo o lastnini. Poleg lastnega telesa in premoženja nam torej pripadajo tudi naše misli, občutki in dejanja.

Kako pa lahko postavljamo in varujemo naše meje ter spoštujemo meje svojega partnerja?
Cloud in Townsend govorita o 10 zakonih postavljanja meja v partnerstvu oziroma zakonu. Pa si jih kar poglejmo.

 

1. Zakon setve in žetve


Meta in Aleš sta poročena 10 let, imata dva otroka. Aleš ima zahtevno službo, domov nemalokrat prihaja jezen in vznemirjen. Svojo jezo nato stresa na ženo in otroke. Pri večerji želi imeti mir. Zadnjič, ko so bili otroci “preveč” razposajeni, je ženi jezno očital: “Ne moreš obvladati otrok? Ne morem imeti niti trenutka miru v lastnem domu?!”

 Za preostanek večera se zapre v svojo delovno sobo, medtem, ko Meta in otroci hodijo naokrog po prstih, da ne bi vznemirjali očeta. Meta je prizadeta in zmedena, vendar je vajena uravnavati Aleševo razpoloženje. Vedno znova se trudi, da bi ga razvedrila, mu ustregla. Na trenutke se njeno in življenje otrok vrti le okrog očetovega razpoloženja. Meta je verjela, da bo tako rešila problem moževe slabe volje, vendar je vse huje in huje. Aleš postaja vse bolj temen, svojih izbruhov slabe volje se vse manj zaveda.

Zakon setve in žetve pomeni, da imajo naša dejanja posledice; sejali bomo to, kar bomo želi. To pa se v zgornjem primeru ni zgodilo, saj je Aleš sejal jezo in sebičnost, žel pa je ljubezen in razumevanje.
Davek za to nezasluženo nagrado je plačevala njegova družina. Ker ni občutil posledic svojega vedenja, je počasi tudi izgubil občutek, da sploh kaj počne narobe.

Meta mu bi lahko postavila mejo nekako takole.
“Dragi, vem, da si pod stresom in želim te podpirati, kjer je možno. Vendar tvoji izbruhi besa ranijo mene in otroke. So popolnoma nesprejemljivi. Hočem, da govoriš z nami spoštljivo tudi takrat, ko si slabe volje. Naslednjič, ko boš tako vpil na nas, se bomo morali oddaljiti od tebe in bomo šli v kino, k prijateljem ali kam drugam. "
Šele tako bo Aleš soočen s posledicami svojih dejanj, z osamljenostjo in izolacijo. Če nekdo grdo ravna s soljudmi, je edina logična posledica, da se bodo ti od njega oddaljili. Obstaja upanje, da ga bo bolečina samote streznila in ga pripravila do tega, da bo prevzel odgovornost za svoje občutke in dejanja.

 

2. Zakon odgovornosti


Zakon odgovornosti pomeni, da sta partnerja odgovorna drug drugemu, ne pa drug za drugega.
Ko se partnerja poročita, se zaobljubita, da bosta drug drugega ljubila, spoštovala in podpirala v dobrem in v slabem. (Nekaj podobnega drug od drugega pričakujejo tudi neporočeni pari.) Če eden od partnerjev nima nobenega občutka odgovornosti do drugega, se obnaša približno tako, kot bi bil še naprej samski, kjub temu, da je v paru.

Kadar ni upoštevan zakon odgovornosti, lahko zaidemo v dva ekstrema.

V prvem primeru bo žena  zanikala svojo odgovornost, da ljubi svojega moža, do njega se bo obnašala brezbrižno in nesramno. Pri tem je ne bo zanimalo, kako njeno vedenje vpliva nanj.
V drugem primeru se bo mož počutil odgovornega, ker je njegova žena nesrečna. Verjetno si bo mislil, da se ji ne posveča dovolj, da ne zasluži dovolj, ne pokaže dovolj zanimanja za njeno delo … Tako se bo trudil, da bi iz nesrečne osebe naredil srečno. To pa je seveda sizifovo delo. S svojo nesrečno ženo lahko sočustvuje in prevzame odgovornot za lastno škodljivo vedenje, ne more pa prevzeti odgovornsti za njene občutke. To lahko stori le ona sama.

 

3. Zakon moči


Nemalo kateri partner se bolj kot svoje vedenje trudi spremeniti vedenje svojega partnerja. V človeški naravi je, da si skušamo prilagajati druge po naši meri, da nam bo na ta način bolj udobno. Ampak to nikakor ne deluje. Partner ima svojo lastno voljo in če mu skušamo vsiliti naše ideje, gre za poskus nadvlade. Partner se nam bo bodisi upiral, bodisi uklonil. Če se bo zgodilo slednje, nam bo najverjetneje zameril. Veliko partnerskih razdorov izhaja prav iz tega, da želi eden spreminajti drugega.

Žal nimamo moči, da bi spreminjali druge. Čeprav si še tako želimo, ne moremo prisiliti partnerja, da na primer začne meditirati, hoditi v hribe ali preneha kaditi.


Kaj pa lahko naredimo? Lahko se zazremo vase in se vprašamo: Katera moja dejanja škodujejo najinemu odnosu in kaj lahko odslej počnem drugače? Sem sodi tudi soodvisniško vedenje (Prevzemanje odgovornosti za vedenje nekoga drugega. Žena npr. tolerira možev alkoholizem in mu ga celo pomaga prikrivati.) Nič ni bolj vzpodbudnega za posameznikovo osebno rast, kot njegov partner, ki se iskreno trudi spremeniti.

 

4. Zakon spoštovanja


Zakon spoštovanja nas za razliko od drugih zakonov ne uči, kako postavljati meje in reči ne, ampak kako spoštovati meje drugega. Če želimo, da bi drugi spoštovali naše meje, moramo seveda mi najprej spoštovati njihove.

Upoštevati partnerjev NE, čeprav to za nas ni prijetno, ker bi si želeli slišati DA, kaže na naše spoštovanje do njega in znak osebnostne zrelosti.

Majhni otroci zahtevajo svobodo in mirno rečejo ne, nočejo pa, da bi to svobodo imeli tudi drugi. Tisti, ki ne more sprejeti besede ne, se v bistvu obnaša kot otrok.
Spomnite se, kako ste se nazadnje počutili, ko ste rekli ne prijatelju ali staršu, on pa vam je odgovoril: “Res sem razočaran. Mislil sem, da ti je mar zame.” Ste mu popustili zaradi občutka krivde, ali pa ostali pri svojem, vendar ste mu zamerili? Kakorkoli, vajina bližina je bila poškodovana. Tako se počuti tudi vaš partner, kadar ne sprejmete njegovega ne.

Zato mu dajte vedeti, da si želite, da bi vam lahko svobodno brez slabih občutkov rekel: “NE.” Lahko ga vprašate tudi naslednje:
  • Na kakšen način morda prečkam tvoje meje?
  • Misliš, da spoštujem tvoj ne?
  • Ti vcepim krivdo, se oddaljim ali umaknem, ko mi postaviš mejo?
  • Mi boš naslednjič, ko ne bom spoštoval/a tvoje svobode dal/a to vedeti?

  5. Zakon motivacije


Janez je Špelo povabil na hokejsko tekmo. Kljub temu, da je hokej niti malo ne zanima, je pristala, ker je hotela biti ustrežljiva in prijazna do njega. Vendar je šla precej nerada. Pri odhodu se je tako obirala, da sta zamudila. Celo tekmo je bila mrka in dajala Janezu vedeti, da se na smrt dolgočasi. Še cel naslednji teden mu je omenjala, kako ji je bilo brez veze. Dokler je Janez ni imel dovolj in ji je rekel, da mu je žal, da je sploh šla z njim in bo naslednjič na tekmo raje šel sam ali s kakšnim prijateljem, ki ga hokej zanima. Špela mu je to zamerila, ker ni videl in cenil njene žrtve.

Špela bi lahko svobodno rekla ne, vendar je čutila kot dolžnost, da gre s partnerjem na tekmo. Iz tega ni moglo nastati nič dobrega. Če nekaj počnemo iz strahu oziroma ker čutimo, da nimamo izbire, takrat smo jezni na osebo, zaradi katere to počnemo. Špela se je sama odločila, da gre na tekmo, obnašala pa se je, kot bi bila v to prisiljena.

Zakon motivacije nas uči, da se vprašamo, kaj nas motivira k določenim akcijam. Počnemo stvari iz ljubezni in skladno s svojimi vrednotami ali iz občutka dolžnosti in strahu?
Pogosto je prav strah tisti, ki partnerja ovira, da bi postavil mejo. Ti stahovi so lahko:
  • Strah pred izgubo ljubezni
  • Strah pred partnerjevo jezo
  • Strah pred samoto
  • Strah pred biti “slaba oseba”
  • Strah pred tem, da bi se počutil krivega.
  • Strah, da ne bom vračal ljubezni v enaki meri, kot mi jo daje partner.
  • Strah pred izgubo odobravanja
  • Strah, da bi prizadel partnerja, ker se preveč identificiram z njegovo bolečin.

Strahovi vedno delujejo proti ljubezni. Ko se svobodno odločimo za ljubezen, nismo več gnani od strahov.


Kadar naredimo nekaj, kar nam ni najbolj prijetno iz ljubezni in odgovornosti in ne iz strahu pred izgubo, je to seveda v redu. V paru se je včasih treba prilagajati, narediti tudi kaj, kar nam ne paše. Primer: Mož je zbolel, zato ne grem na zabavo, kot sva bila dogovorjena. Ostanem doma in poskrbim za otroke. Kasneje mu tega ne očitam.

 

6. Zakon ocene


Peter je bil impulziven zapravljivec. Vedno, kadar je imel težek dan, se je potolažil tako, da si je kupil kakšno stvar. Imel je dostop tudi do bančnega računa žene Nane, ki je zaslužila znatno več od njega. Nano je skrbelo njuno finančno stanje. On svojega zapravljanja ni videl kot problem. “Denar je zato, da se ga troši. Saj bo naslednji mesec spet plača,” se je tolažil. Nana je delala nadure, da bi zaslužila dodaten denar in mislila, da bo to rešilo njun problem.

Ko jo je prijateljica vprašala, če je razmišljala o tem, da bi mu blokirala dostop do njenega računa, ji je odgovorila: “Tega mu pa že ne morem narediti. Odrastel je v velikem pomanjkanju in zdaj si končno lahko kaj privošči. Bojim se, da bi ga preveč bolelo.”

Nana je tukaj zamenjala dva pojma: bolečino in poškodbo. Medtem, ko je Peter zapravljal denar, ni čutil bolečine. Njun ekonomski položaj in zakon pa je utrpel poškodbe zaradi Petrove impulzivnosti in Nanine pasivnosti v zvezi z moževim zapravljanjem.

Ko je Nana to spoznala in mu omejila zapravljanje, je bil Peter nekaj časa res prizadet, vendar ni bila povzročena nobena večja škoda. Zanj je bilo zapravljanje neke vrste anestezija pred občutki neuseha, izgube in stresa. Brez te anestezije pa se je bil prisiljen soočiti tudi s svojimi negativnimi občutki in na ta način pričel osebnostno rasti. Prikrajšanost in frustracija, ki jo je čutil ob emejitvi sredstev, je bila zanj pravzaprav zdravilna.

Zakon ocene nas uči, da moramo presoditi bolečino, ki jo bodo naše meje povzročile drugemu. Mu bodo povzročile bolečino in vodile k poškodbi ali mu bodo povzročile bolečino in ga vodile k rasti?



7. Zakon proaktivnosti


Jan in Erika sta bila poročena 7 let in menila sta, da je njun zakon soliden. Po drugi strani pa je bila Erika sarkastična do Jana vedno, kadar se z njim ni strinjala. Zbadala ga je in se norčevala iz njega. Jan pa je to kar tiho prenašal, češ, da se ne bo spuščal na njeno raven. Ampak to mu je vedno pustilo neprijetne občutke, ki so se z leti skladiščili v njegovem telesu.

Nekega dne sta se spet prepirala in Erika je Jana kot po navadi zbadala. Naenkrat je jezno eksplodiral: “Nehaj že enkrat! Do grla sem sit tega tvojega otročjega zbadanja. Tega ne bom več trpel!” Oba sta bila v šoku, saj še nihče od njiju ni videl tega dela Janove osebnosti. Jan se je počutil obupno, kot da je slaba oseba.

Janove meje niso bile proaktivne, ampak reaktivne. Namesto, da bi ženi sproti postavljal meje, je pustil, da se jeza povzročena z njenim zbadanjem v njem kopičila leta, dokler ni izbruhnila v vsej svoji silovitosti. V takšnih primerih prihaja tudi do fizičnega nasilja. Zelo pomembno je, da partnerju sproti postavljamo meje in mu ne dopuščamo, da se do nas obanša nespoštljivo. Proaktivni ljudje rešujejo probleme, brez da bi morali zato “eksplodirati”.

 

8. Zakon zavisti


Ena od največjih ovir pri postavljanju meja je prav zavist. Ljubosumni smo takrat, ko smo nezadovoljni s svojim stanjem, vendar se čutimo nemočne, da bi karkoli spremenili. Ker nas občutek nemoči demotivira za akcijo, meje niti ne poiskušamo postaviti. Zavistni človek se ne osredotoča nase in ne raziskuje kakšne možnosti ima, ampak na to, kaj imajo drugi. Zavist je lahko vzrok marsikaterega partnerskega problema.

Ana se je potožila prijateljici: “Moj mož je vedno tako odločen, točno ve, kaj hoče in vedno prevzema pobudo, medtem ko jaz nimam take moči. Zaradi tega mu tako težko rečem ne.”
“Kako to?” jo je vprašala prijateljica.
“Zato, ker me kar nadvlada in kontrolira, podobno, kot počne s svojimi zaposlenimi. Ni mi všeč, da se tako obnaša do mene, po drugi strani pa ne morem postati tako odločna oseba, kot je on.

Ana je prepričana, da možu nikoli ne bo mogla postaviti meje, ker sebe doživljala kot nemočno in svojega moža kot močnega.

Da bi mu lahko postavila mejo, bi zanjo pomenilo, da mora imeti nekaj njegove agresivnosti, ki jo je pri njemu (poleg tega, da mu jo je zavidala), tudi prezirala. Verjetno se je že v otroštvu naučila, da ni dovoljeno izražati jeze in se postaviti zase, zato je svoj odločnejši del nezavedno projicirala v moža. Zanjo je bilo očitno manj ogrožajoče pritoževati se čez moža, kot pa razviti svoje lastne meje.
V partnerstvu ne morete postaviti meje, dokler ne pogledate na svoje vedenje kot na del problema in na velik del rešitve. Šele ko predelamo lastno zavist, prevzamemo odgovornost za svoje težave, lahko stopimo v akcijo. 

 

9. Zakon aktivnosti


Nekateri pari se delijo na aktivnega in na pasivnega partnerja. Eden prevzema pobudo, drugi čaka, kaj bo prvi naredil in se nato odzove nanj. Kakšne probleme lahko pričakujemo, če je eden od zakoncev aktiven in drugi pasiven?
  • Aktivni bo verjetno nadvladal pasivnega.
  • Aktivni se bo verjetno počutil, da je za vse sam.
  • Pasivni bo postal preveč odvisen od iniciative aktivnega.
  • Pasivni bo aktivmemu zameril njegovo moč.
  • Pasivni bo preveč ustrahovan od aktivnega, da bi si upal reči ne.

Le kadar sta oba partnerja aktivna pri postavljanju meja, ko oba govorita resnico, rešujeta probleme in si postavljata cilje, lahko skupaj rasteta.


10. Zakon izpostavitve                                                                             


Ni dovolj, da le čutimo, kje so naše meje, potrebno jih je še skomunicirati. Meja, ki ni izrečena, seveda ne more delovati. Šele ko oba partnerja izpostavita svoje meje, se lahko resnično povežeta.
S postavljanjem meja seveda lahko tvegamo partnerski prepir, vendar s prepiranjem kot takim ni nič narobe. Dokler ga ne razumemo kot sovražnika odnosa, ampak prijatelja, ki v sebi nosi potencial za razrešitev problema in s tem večjo povezanost.

Učenje postavljanja meja in in spoštovanje meje drugega je veščina, ki se je lahko naučimo. Vendar to žal ne gre čez noč. Začnite z majhnimi koraki. Nič ni narobe, če kdaj padete, da se le vedno znova poberete in se postavite zase. In ne pozabite, meje v odnosu so predpogoj za intimo.

Članek je povzet po knjigi Boundaries in Marriage, Cloud in Townsend (1999).


Originalni članek: Meje - osnova zdravega partnerstva

sobota, 12. november 2016

Ste pod stresom?

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je stres ena največjih zdravju škodljivih nevarnosti 21. soletja. Že vsaka tretja oseba naj bi imela stalne simptome stresa.

četrtek, 6. oktober 2016

Kaj podpira našo samopodobo?

O samopodobi in samozavesti je bilo napisanih že nešteto strokovnih, pa tudi manj strokovnih člankov. Če vtipkamo besedo v Google, nas zaboli glava. Pa v resnici vemo, kaj je samopodoba?

Pod eno streho

V naši prelepi deželi mladi zelo težko dobijo stanovanjski kredit. Če pa ga že dobijo, se zakreditirajo za 30 let. Stanovanje sicer lahko najamejo, vendar so najemnine pogosto previsoke za njihov žep, poleg tega pa se pri nas najem stanovanja pogosto enači z metanjem denarja skozi okno.

petek, 22. julij 2016

4 vzroki za razpad zveze

Ko ženin in nevesta vsa sijoča dahneta vsak svoj da, si najbrž niti v grdih sanjah ne predstavljata, da se bosta čez 6 let vsa skrušena srečala na sodišču in podpisovala ločitvene papirje.

petek, 17. junij 2016

Primož se odloča za psihoterapijo


Primož je dolgo zbiral pogum, preden je poklical psihoterapevtko in se naročil na uvodno srečanje. Da pa je lahko naredil ta korak, je moral najprej premagati številne dvome, predsodke in strahove. S svojim življenjem že dolgo ni bil zadovoljen. Zavedal se je, da potrebuje korenito spremembo, vendar ni vedel, kje in kako naj začne. Kot bi se znašel v slepi ulici.

Najprej je kolebal med tem ali naj izbere moškega ali žensko terapevtko. Zamišljal si je sebe z moškim nasproti, kako govori o svojih najglobljih mislih, občutkih, hrepenenjih, fantazijah in bognedaj joka pred drugim moškim. Postalo ga je sram. Spomnil se je, kako ga je oče vsakič, ko je zajokal pred njim, zavrnil z besedami: “Fantje ne jokajo.” Potem je nehal jokati in ni mogel niti na očetovem pogrebu, čeprav si je želel. Pravzaprav se sploh ni spominjal, kdaj je nazadnje potočil kakšno solzo.

Bi se morda lažje odprl ženski? Že ob sami besedi “odprl” ga je zmrazilo po vsem telesu. Pred očmi se mu je prikazala podoba odprtega trupla, ki mu kirurg s precizno orokavičeno roko odstranjuje notranje organe. Nato je pomislil na svojo mamo. Z njo se je bilo nekoliko lažje pogovarjati kot z očetom. Ona se je za razliko od očeta vsaj zanimala zanj, četudi na njen značilen vsiljiv način. In ravno zaradi njene vsiljivosti se je zaprl kot školjka.

Ženske naj bi bile že po naravi mehkejše in bolj čustvene od moških. Kaj pa, če se preveč navežem ali bognedaj zalj
ubim v lastno terapevtko? To bi znalo biti precej nerodno. V hipu ga je postalo sram pred samim sabo, da je sploh pomislil na kaj takega. Tega si seveda ne bi dovolil, saj vendar nisem kakšen mozoljast najstnik, se je prepričeval. Kakorkoli že, glede na to, da so bili neuspeli odnosi z ženskami verjetno glavni vir njegovih težav, je najpametneje, da izbere žensko terapevtko.

Primož je težko prosil za pomoč. Vedno se je zanašal le nase in na lastno pamet. Bil je naravoslovno izobražen, izredno racionalen gospod. Verjel je le v tisto, kar se je dalo izmeriti in znanstveno dokazati. In zdaj mi bo neka terapevtka solila pamet. Ona, ki je hodila na družbosloven faks in vsi vemo, da so ti veliko lažji od naravoslovnih. K psihiatru pa ne bom hodil, saj vendar nisem duše
vno bolan. Preden ji bom pripravljen karkoli povedati, me bo morala prej prepričati o svoji inteligenci in usposobljensoti.

Nato je pogledal cenik na eni od spletnih strani. 45 eur na uro. Ne se hecat! Hodil naj bi 4x na mesec, kar pomeni. 180 eur na mesec. Izdatek, ki ni zanemarljiv. Proučil je cene večih terapevtov in ugotovil, da se te gibljejo nekje med 40 in 80 evri. Izgleda kar dober biznis, seveda pa zavisi od števila klientov. Koliko klientov neki ima en terapevt? Zadnje kar si želim je, da bi bil le eden od mnogih, samo številka.

O čem pa bom sploh govoril? Gotovo me bo spraševala o mojem otroštvu in podobno, kot počno “šrinki” v ameriških filmih. Le zakaj je treba vedno znova pogrevati te stare zgodbe? Starši imajo gotovo pomemben vpliv na naše nadaljne življenje, vendar res ne vem, zakaj je treba to vleči iz naftalina tudi, ko je človek že v srednjih letih. In seveda o čustvih in občutkih. Čustva so bila za Primoža spolzek teritorij, na katerem mu bi lahko hitro spodrsnilo in bi padel v kakšno črno luknjo. Črne luknje v vesolju so bile eno od njegovih strokovnih področji.

Tam bo dejansko oseba, za katero vprašnje ”kako si?" ne bo le retorična floskula z vnaprej predpisanim odgovorom. To jo bo dejansko zanimalo in celo uro bo pripravljena poslušati, kaj imam povedati. Ta misel ga je razveselila in prestrašila hkrati. Vprašal se je, kdaj je nazadnje nekoga dejansko zanimalo, kako se počuti. Oče je bil vedno nekako odmaknjen in strog, mama pa je visela na njem in rinila vanj s svojimi vprašanji. Sta ga starša sploh kdaj zares videla? Ju je sploh zanimalo, kako se on v resnici počuti? Zdaj pa že sam kopljem po naftalinu, se je nasmehnil sam pri sebi.

Imel je sicer nekaj moških prijateljev. Večinoma so se pogovarjali o znanosti, politiki, športu, ženskah ... Ampak vse bolj na površini, nič zares iskrenega. Partnerke trenutno ni imel, pravzaprav je zelo težko obdržal zvezo.
Mogoče pa se bo lažje pogovarjati z neznanko. Konec koncev se je za to izšolala. In vse ostane v sobi. Kar je varno in brez posledic. In kako se v resnici počutim? Zadnje čase je bil napet, razdražljiv, težko se je skoncentriral in bil je nenormalno utrujen. Ko se je to začelo pozanti na njegovem delu, je vedel, da je skrajni čas, da si poišče strokovno pomoč.

Čeravno je bilo njegovo budno življenje dokaj rutinizirano in enolično, so bile njegove sanje nekaj povsem drugega. Ponoči se je sprehajal po slikovitih sanjskih pokrajnah, onkraj časa in prostora. Včasih so bile zamaskirane in polne metafor, ki se jih niti ni trudil razvozlati, včasih pa tako jasne, da se je prebudil kot od strele zadet. Spet drugič so bile erotično obarvane. No, če že ne seksam v živo, to počnem vsaj v sanjah, se je nasmehnil samemu sebi. Terapevtka ga bo verjetno spraševala tudi po sanjah, vsaj tako počno v filmih. To zna biti malo nerodno.

Konec koncev pa ji ne rabim povedati vsega, ampak samo toliko, kot hočem sam. Saj ne more videti mojih misli. Ampak, ali je potem terapija lahko učinkovita? Pa sploh lahko dobim kakšno zagotovilo, da bo terapija resnično delovala? Da mi bo potem bolje? Kaj pa, če se bom počutil še slabše? Pri takšnih storitvah človek ne dobi nobene garancije, kot sem jo na primer dobil prejšnji teden, ko sem si kupil nov računalnik. Tukaj je treba enostavno poskusit. In zaupati. Saj konec koncev nimam ničesar izgubiti, če grem le na uvodno srečanje.

Izbral je psihoterapevtko in se naročil. Ko je čez en teden vstopal v stavbo, kjer je delala, mu je srce za spoznanje hitreje bilo in roke so se mu potile, zato si jih je hitro obrisal v suknjič. Oziral se je naokoli, da ga ne bi videl kak znanec vstopati v stavbo, kjer delajo psihoterapevti in psihologi.
Pa kaj me pravzaprav briga, saj to ni nobena slabost, ampak prej znak ozaveščenosti in skrbi za lastno duševno zdravje, se je bodril. Saj v tujini ima že vsak, ki da kaj nase, svojega psihoterapevta. Potrkal je, odprla mu je njegova terapevtka in mu prijazno, vendar odločno ponudila roko v pozdrav.

Primoža in njegov notranji monolog sem si izmislila, ker sem hotela pokazati na dvome, predsodke in strahove, s katerimi se bojujemo ljudje, preden se odločimo za psihoterapijo. In obesila sem mu čisto vse najpogostejše, zato se morda zdi, da je čisto preplavljen z njimi in mu je zelo težko.

Za konec bi se rada pridružila Primoževi misli. Ničesar nimate izgubiti, s psihoterapijo lahko le pridobite. Dokler stvari ostajajo neozaveščene, obvladujejo nas in naše življenje, ko jih ozavestimo in prečutimo v varnem terapevtskem odnosu, pa mi začnemo obvladovati njih.


Ali kot bi rekel Raymond Lloyd Richmond, Ph.D.:

"Dokler se ljudje bojimo temne resnice lastne psihe, ne moremo začutiti niti radosti resnične svetlobe. Ker luč dobre psihoterapije razsvetli temo, ki se je tako bojimo in nam pokaže, kaj se v resnici skriva v njej. In v tem je vsa tragična ironija: ker nas je strah teme, se bojimo tudi ljubezni same." 



Originalni članek: Primož se odloča za psihoterapijo 

nedelja, 29. maj 2016

Prisluhnite svojemu telesu

Kdaj ste nazadnje plesali, ne da bi zraven razmišljali o korakih in se le prepustili ritmu? Morda tekli, plavali, šli na masažo, se ljubili … skratka v polnosti čutili svoje telo?

petek, 25. marec 2016

sreda, 9. marec 2016

Strah pred intimo

 Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili s čustveno nedostopnim partnerjem? Potem verjetno poznate
bolečino, ki jo prinese nezmožnost resnične bližine z ljubljeno osebo. Vedno se nekako izogne pogovorom o čustvih oziroma o vajinem odnosu, najsi bo to s humorjem, jezo, kritiko ali kakšno drugo strategijo za ohranjanje čustvene distance.

sreda, 13. januar 2016

Otožni januar

Globoko smo že zakorakali v januar. Kako se počutite? Če je vaš odgovor v redu, potem sem zelo vesela za vas. Če pa ste nekoliko otožni, črnogledi in imate manj energije kot sicer, potem vedite, da je to nekaj normalnega. Profesor Carry Cooper iz Univerze v Lancastru je takšne mračne občutke poimenoval akutni postpraznični depresivni sindrom.