Primož se odloča za psihoterapijo

Primož je dolgo zbiral pogum, preden je poklical psihoterapevtko in se naročil na uvodno srečanje. Da pa je lahko naredil ta korak, je moral najprej premagati številne dvome, predsodke in strahove. S svojim življenjem že dolgo ni bil zadovoljen. Zavedal se je, da potrebuje korenito spremembo, vendar ni vedel, kje in kako naj začne. Kot bi se znašel v slepi ulici.

Najprej je kolebal med tem ali naj izbere moškega ali žensko terapevtko. Zamišljal si je sebe z moškim nasproti, kako govori o svojih najglobljih mislih, občutkih, hrepenenjih, fantazijah in bognedaj joka pred drugim moškim. Postalo ga je sram. Spomnil se je, kako ga je oče vsakič, ko je zajokal pred njim, zavrnil z besedami: “Fantje ne jokajo.” Potem je nehal jokati in ni mogel niti na očetovem pogrebu, čeprav si je želel. Pravzaprav se sploh ni spominjal, kdaj je nazadnje potočil kakšno solzo.

Bi se morda lažje odprl ženski? Že ob sami besedi “odprl” ga je zmrazilo po vsem telesu. Pred očmi se mu je prikazala podoba odprtega trupla, ki mu kirurg s precizno orokavičeno roko odstranjuje notranje organe. Nato je pomislil na svojo mamo. Z njo se je bilo nekoliko lažje pogovarjati kot z očetom. Ona se je za razliko od očeta vsaj zanimala zanj, četudi na njen značilen vsiljiv način. In ravno zaradi njene vsiljivosti se je zaprl kot školjka.

Ženske naj bi bile že po naravi mehkejše in bolj čustvene od moških. Kaj pa, če se preveč navežem ali bognedaj zaljubim v lastno terapevtko? To bi znalo biti precej nerodno. V hipu ga je postalo sram pred samim sabo, da je sploh pomislil na kaj takega. Tega si seveda ne bi dovolil, saj vendar nisem kakšen mozoljast najstnik, se je prepričeval. Kakorkoli že, glede na to, da so bili neuspeli odnosi z ženskami verjetno glavni vir njegovih težav, je najpametneje, da izbere žensko terapevtko.

Primož je težko prosil za pomoč. Vedno se je zanašal le nase in na lastno pamet. Bil je naravoslovno izobražen, izredno racionalen gospod. Verjel je le v tisto, kar se je dalo izmeriti in znanstveno dokazati. In zdaj mi bo neka terapevtka solila pamet. Ona, ki je hodila na družbosloven faks in vsi vemo, da so ti veliko lažji od naravoslovnih. K psihiatru pa ne bom hodil, saj vendar nisem duševno bolan. Preden ji bom pripravljen karkoli povedati, me bo morala prej prepričati o svoji inteligenci in usposobljensoti.

Nato je pogledal cenik na eni od spletnih strani. 45 eur na uro. Ne se hecat! Hodil naj bi 4x na mesec, kar pomeni. 180 eur na mesec. Izdatek, ki ni zanemarljiv. Proučil je cene večih terapevtov in ugotovil, da se te gibljejo nekje med 40 in 80 evri. Izgleda kar dober biznis, seveda pa zavisi od števila klientov. Koliko klientov neki ima en terapevt? Zadnje kar si želim je, da bi bil le eden od mnogih, samo številka.

O čem pa bom sploh govoril? Gotovo me bo spraševala o mojem otroštvu in podobno, kot počno “šrinki” v ameriških filmih. Le zakaj je treba vedno znova pogrevati te stare zgodbe? Starši imajo gotovo pomemben vpliv na naše nadaljne življenje, vendar res ne vem, zakaj je treba to vleči iz naftalina tudi, ko je človek že v srednjih letih. In seveda o čustvih in občutkih. Čustva so bila za Primoža spolzek teritorij, na katerem mu bi lahko hitro spodrsnilo in bi padel v kakšno črno luknjo. Črne luknje v vesolju so bile eno od njegovih strokovnih področji.

Tam bo dejansko oseba, za katero vprašnje ”kako si?" ne bo le retorična floskula z vnaprej predpisanim odgovorom. To jo bo dejansko zanimalo in celo uro bo pripravljena poslušati, kaj imam povedati. Ta misel ga je razveselila in prestrašila hkrati. Vprašal se je, kdaj je nazadnje nekoga dejansko zanimalo, kako se počuti. Oče je bil vedno nekako odmaknjen in strog, mama pa je visela na njem in rinila vanj s svojimi vprašanji. Sta ga starša sploh kdaj zares videla? Ju je sploh zanimalo, kako se on v resnici počuti? Zdaj pa že sam kopljem po naftalinu, se je nasmehnil sam pri sebi.

Imel je sicer nekaj moških prijateljev. Večinoma so se pogovarjali o znanosti, politiki, športu, ženskah ... Ampak vse bolj na površini, nič zares iskrenega. Partnerke trenutno ni imel, pravzaprav je zelo težko obdržal zvezo.
Mogoče pa se bo lažje pogovarjati z neznanko. Konec koncev se je za to izšolala. In vse ostane v sobi. Kar je varno in brez posledic. In kako se v resnici počutim? Zadnje čase je bil napet, razdražljiv, težko se je skoncentriral in bil je nenormalno utrujen. Ko se je to začelo pozanti na njegovem delu, je vedel, da je skrajni čas, da si poišče strokovno pomoč.

Čeravno je bilo njegovo budno življenje dokaj rutinizirano in enolično, so bile njegove sanje nekaj povsem drugega. Ponoči se je sprehajal po slikovitih sanjskih pokrajnah, onkraj časa in prostora. Včasih so bile zamaskirane in polne metafor, ki se jih niti ni trudil razvozlati, včasih pa tako jasne, da se je prebudil kot od strele zadet. Spet drugič so bile erotično obarvane. No, če že ne seksam v živo, to počnem vsaj v sanjah, se je nasmehnil samemu sebi. Terapevtka ga bo verjetno spraševala tudi po sanjah, vsaj tako počno v filmih. To zna biti malo nerodno.

Konec koncev pa ji ne rabim povedati vsega, ampak samo toliko, kot hočem sam. Saj ne more videti mojih misli. Ampak, ali je potem terapija lahko učinkovita? Pa sploh lahko dobim kakšno zagotovilo, da bo terapija resnično delovala? Da mi bo potem bolje? Kaj pa, če se bom počutil še slabše? Pri takšnih storitvah človek ne dobi nobene garancije, kot sem jo na primer dobil prejšnji teden, ko sem si kupil nov računalnik. Tukaj je treba enostavno poskusit. In zaupati. Saj konec koncev nimam ničesar izgubiti, če grem le na uvodno srečanje.

Izbral je psihoterapevtko in se naročil. Ko je čez en teden vstopal v stavbo, kjer je delala, mu je srce za spoznanje hitreje bilo in roke so se mu potile, zato si jih je hitro obrisal v suknjič. Oziral se je naokoli, da ga ne bi videl kak znanec vstopati v stavbo, kjer delajo psihoterapevti in psihologi.
Pa kaj me pravzaprav briga, saj to ni nobena slabost, ampak prej znak ozaveščenosti in skrbi za lastno duševno zdravje, se je bodril. Saj v tujini ima že vsak, ki da kaj nase, svojega psihoterapevta. Potrkal je, odprla mu je njegova terapevtka in mu prijazno, vendar odločno ponudila roko v pozdrav.

Primoža in njegov notranji monolog sem si izmislila, ker sem hotela pokazati na dvome, predsodke in strahove, s katerimi se bojujemo ljudje, preden se odločimo za psihoterapijo. In obesila sem mu čisto vse najpogostejše, zato se morda zdi, da je čisto preplavljen z njimi in mu je zelo težko.
Za konec bi se rada pridružila Primoževi misli. Ničesar nimate izgubiti, s psihoterapijo lahko le pridobite. Dokler stvari ostajajo neozaveščene, obvladujejo nas in naše življenje, ko jih ozavestimo in prečutimo v varnem terapevtskem odnosu, pa mi začnemo obvladovati njih.

Ali kot bi rekel Raymond Lloyd Richmond, Ph.D.:

"Dokler se ljudje bojimo temne resnice lastne psihe, ne moremo začutiti niti radosti resnične svetlobe. Ker luč dobre psihoterapije razsvetli temo, ki se je tako bojimo in nam pokaže, kaj se v resnici skriva v njej. In v tem je vsa tragična ironija: ker nas je strah teme, se bojimo tudi ljubezni same." 


Originalni članek: Primož se odloča za psihoterapijo