Meje v odnosih – zakaj so pomembne?

Ne dovolite, da drugi slikajo po vašem platnu in tudi sami ne slikajte po tujih.

Si lahko predstavljate svet brez geografskih meja? Najbrž bi zavladal popoln kaos, saj ne bi vedeli, kje se začne in kje konča posamezna država, mesto, ulica, parcela. Enako velja tudi za osebne meje. 

Če je neupoštevanje geografskih meja največkrat vzrok mednarodnih ali medsosedskih vojn,  potem je prestopanje osebnih meja eden glavnih krivcev za medosebno nasilje, nelagodje, spore in razdore.

Osebne meje so meje, ki jih postavljamo v odnosih in so ključnega pomena za občutek osebne identitete, za človekovo fizično in duševno zdravje ter kakovostne odnose. Osebne meje so nujno potrebne, da lahko prepoznamo sebe kot od drugih ločeno bitje, saj določajo določajo prostor, kjer se končam "jaz" in se začneš "ti". Delimo jih na fizične in psihične. Fizične meje zadevajo naše telo, osebni prostor in zasebnost. Kršene so, ko nam nekdo stoji preblizu, se nas neprimerno dotika, bere naša osebna sporočila na telefonu ali računalniku, da o očitnem fizičnem in spolnem nasilju sploh ne izgubljamo besed.

Psihične meje ločujejo naše misli, čustva, potrebe, želje in vrednote od misli, čustev, potreb, želja in vrednot drugih ljudi. Neupoštevane so takrat, ko nas nekdo prepričuje, da ne čutimo prav, nam vsiljuje svoje občutke, ideje, vrednote kot edino pravilne. Ko žrtvujemo svoje potrebe, želje, da bi ustregli drugemu. Ko drug drugega krivimo za lastne občutke (Joj, kako si me razjezil!), namesto, da bi zanje samo prevzeli odgovornost. Ko nekoga krivimo za lastne težave ali prevzemamo odgovornost za njegove (Jaz sem kriva, da ne najdeš službe; morala bi ti bolj pomagati pri pisanju ponudb.) Tukaj imamo v mislih odnos dveh odraslih oseb. Normalno je, da odrasli otroku pomagamo uravnavati njegova čustva, dokler tega ne zmore sam in kdaj žrtvujemo svoje potrebe in želje, da bi izpolnili otrokove.

Odrasti pomeni prevzeti odgovornost za svoje življenje, tako v fizičnem kot psihološkem smislu. Kar pa je možno le, če imamo zdrav občutek za svoje osebne meje in meje drugega. Le tako lahko nehamo igrati

vlogo žrtve in rablja ter prevzamemo odgovornost za svoje življenje.

Če imate občutek, da vas nekateri ljudje ne spoštujejo in nekateri odnosi izčrpavajo, se vprašajte, katera vaša meja je bila prestopljena. Nekdo vas lahko izčrpa že s tem, ko govori brez premora, vam pa ne pusti do besede. Ali pa ne sprejme vašega prvega NE in vas prepričuje v nekaj, česar si ne želite. Morda vam že kar vsiljivo nudi svojo pomoč, ki jo končno sprejmete, bolj zaradi njega kot zaradi sebe. Potem pa vam naslednjič očita, kako se žrtvuje za vas, vi pa občutite mešanico jeze in krivde. Načinov za prestopanje meje je nešteto in vsak prestop je nasilje, pa naj bo to hoteno ali nehoteno, očitno ali prikrito. Morda pa ste tega že tako vajeni, da se vam neupoštevanje vaših meja zdi nekaj samoumevnega, oziroma sploh ne veste točno, kje naj bi bile te meje.

Kako vemo, da je nekdo prestopil našo osebno mejo ali pa smo mi prestopili njegovo?

Vsak prestop bomo najlažje prepoznali, če bomo pozorni na naše misli, čustva, telesne senzacije in vedenje, ko bomo z nekom v komunikaciji. Torej, če bomo čuječe osredotočeni na sedanji trenutek.

• Ko nekdo prestopi našo mejo, bomo najverjetneje začutili telesno nelagodje; morda bomo zardeli, se potegnili vase, obrambno prekrižali roke na prsih, stopili korak nazaj. Morda se bo pojavila misel: "Čakaj malo, to gre predaleč". Verjetno bomo začutili nelagodje, strah, jezo, sram, morda mešanico večih občutkov. Glede na vse to in na naš prevladujoč komunikacijski slog (asertiven, agresiven, pasivno-agresiven, pasiven) se bomo potem odzvali.
  
• Kadar mi hote ali nehote prestopimo sogovornikovo osebno mejo, bomo na podlagi njegovega/njenega odziva pomislili:  "Zdaj sem šel/šla predaleč" in začutili sram in nelagodje. Morda, pa nas bo glede na nivo odnosa  prezgodaj spustila predaleč v svojo intimo. Takrat bomo najverjetneje pomislili: "Zakaj mi to razlaga, tega ne želim vedeti." Pri tem bomo čutili katero od različic sramu.
  
• Za postavljanje meja v dialogu sta odgovorna oba sogovornika. Veliko lažje in učinkoviteje komuniciramo, če sta na obeh straneh osebi, ki jasno čutita svoje osebne meje in jih znata tudi na asertiven način skomunicirati. Le na ta način je sporočilo lahko jasno in odnosi kakovostni.
  
• Pri postavljanju meja moramo zdržati s čustvi, ki se nam pri tem pojavijo. Morda se bomo počutili krive, če zavrnemo kakšno prošnjo, morda nas je strah, da bomo osebo užalili in prizadeli. V takšnem primeru se lahko vprašamo, kaj bi si sami želeli. Da nekdo ustreže naši prošnji, le zato, ker se čuti stisnjenega v kot in potem do nas kuha tiho zamero ali, da prijazno zavrne vašo prošnjo (ne vas osebno!) in vajin odnos ostane nepoškodovan?
  
• Bolj ali manj uspešno smo se meje naučili postavljati v naši primarni družini. Pri nefunkcionalnem postavljanju meja v družini obstajata dve skrajnosti. Lahko, da ni bilo nobenih razmejitev med starši in otroci, vsi so vedeli vse o vseh, ni se spoštovala posameznikova intima. Družine, ki so notranje brez razmejitev, ponavadi postavijo strogo in rigidno zunanjo mejo v smislu, da je treba varovati družinske skrivnosti, natančneje zlorabe, ki so pogosta posledica družinske dinamike brez zdravih razmejitev.
  Druga skrajnost so družine, kje vsak član deluje kot samotni otok. Vsaka intima je prepovedana. Ne delijo svojih misli, čustev, nežnosti. Takšne družine delujejo izredno hladno. Zdravo ravnovesje je doseženo takrat, ko družina ujame pravo ravnovesje med povezanostjo in intimo. Za postavljanje in ohranjanje meja v družini sta odgovorna starša.

Ne glede na to iz kakšne družine izhajamo, se zdravega postavljanja meja lahko naučimo. To pa je seveda proces, ki zahteva svoj čas in našo pripravljenost spoznavati sebe in ozaveščati svoja prepričanja zgrajena na preteklih izkušnjah. Pri tem vam je lahko v veliko pomoč psihoterapija.

Članek je bil originalno objavljen: Meje v odnosih - zakaj so pomembne?

Ni vam treba odpustiti staršem

Psihoanalitiki poznajo šalo, da na  koncu po več letih analize ostaneta le še dve temi: mama in oče. V tej šali se skriva veliko resnice.

Starševstvo je ena od najtežjih in najbolj odgovornih nalog v življenju človeka. Biti starš v pravem pomenu besede pomeni biti zrel, predan, odgovoren, ljubeč, požrtvovalen, nesebičen in še bi lahko naštevali. To seveda ne pomeni, da bi starši morali biti nekakšni popolni svetniki, ki ne delamo napak, daleč od tega. Ni treba, da smo popolni, le dovolj dobri moramo biti, kot je rekel priznan  pediater in psihoanalitik Donald Winnicott. To bi v grobem  pomenilo, da se svojih napak in omejitev zavedamo, jih priznamo in jih skušamo popraviti. Da smo odzivni na potrebe svojih otrok, skrbimo zanje, jih imamo brezpogojno radi in jim postavljamo potrebne meje. Večina staršev se trudi po svojih najboljših močeh. Žal pa so nekateri tako slabo opremljeni in nosijo toliko nepredelanih travm iz primarnih družin, da niso sposobni ljubiti otroka, ga videti in začutiti kot od sebe ločenega bitja. V njem vidijo le svoj podaljšek oziroma nekoga, ki jim bo končno lahko dal tisto, česar jim niso mogli dati njihovi starši, tako ga uporabljajo kot svoj narcistični objekt. Spet drugi si otroka niso nikoli želeli, ampak se jim je pač »zgodil« in v njem vidijo nekoga, ki jim je uničil življenje.

Vsak otrok (pa tudi odrasli) si zasluži starše, ki bi jih lahko ljubil in spoštoval. »Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da ti bo dobro na zemlji« se glasi četrta božja zapoved, ki je v naši družbi močno ponotranjena. Vendar nekateri starši žal ravnajo tako, da jih je težko spoštovati. 

Kako bo otrok spoštoval starše, ki so nefunkcionalni; starše, ki pijejo, se drogirajo, manipulirajo z njegovimi čustvi, ga pretepajo, ponižujejo, spolno zlorabljajo, zanemarjajo, ga postavijo v položaj, ko mora biti njihov starš … Starši bi si morali spoštovanje najprej zaslužiti. Žal pa je tako, da je otrok tako zelo odvisen od staršev, da jim mora v svoji zavesti ohraniti kot dobre za vsako ceno. To je njegova obramba, brez katere bi težko psihično preživel. Starševsko slabo ravnanje in pomanjkanje ljubezni si otroci velikokrat pojasnijo tako, da si ljubezni pač ne zaslužijo, ker niso dovolj pridni, dobri, vredni.

To skrajno popačenje resničnosti jim služi kot obramba pred občutjem čistega kaosa, izničenja. Otrok namreč nagonsko čuti, da brez staršev ne more preživeti. S tem, ko vidi starše kot dobre in sebe kot slabega, pridobi občutek kontrole. Vedno se namreč lahko popravi, izboljša in potem ga bodo starši vzljubili. Tak otrok navadno odraste v človeka z nizko samopodobo. Do sebe zavzame podobno držo, kot so jo nekoč do njega imeli starši. Ignorira svoja resnična čustva, potrebe, želje. V duhu četrte zapovedi v sebi tlači jezo na svoje starše. Trudi se jim odpustiti in jih ljubiti. Ne glede na vse. O tem piše sijajna psihologinja in psihoanalitičarka Alice Miler v knjigi Upor telesa, (te teme se dotika tudi v drugih delih).

Četudi se odrasli otrok staršem trudi odpustiti, racionalizira, idealizira, skuša zmanjšati in pozabiti njihova slaba dejanja, hodi ob nedeljah k njim na kosila … svojega telesa ne more prevarati. Telo si namreč vse zapomni in vedno govori resnico. Če ne bomo prisluhnili resnici svojega telesa, ki je bilo nekoč zapuščeno, zanemarjeno, tepeno, zlorabljeno … potem bo telo začelo kričati. Neupoštevana čustva nakopičena v telesu si bodo našla drug izhod v obliki najrazličnejših simptomov. To je lahko depresija, tesnoba, rak, prenajedanje, obsesivne misli, kronične pljučnice in še bi lahko naštevali.

Nekaj, kar je otroku nekoč služilo kot obramba nujna za preživetje, v odraslosti postane velika ovira. Odrasli namreč več ne potrebuje starševske ljubezni in skrbi. Zdaj lahko sam poskrbi za svojega notranjega otroka. Lahko gradi odrasle prijateljske in intimne odnose. Namesto tega pa ljudje, ki so bili v otroštvu prikrajšani za starševsko ljubezen, pogosto še vedno upajoče hodijo okrog svojih ostarelih staršev in čakajo na drobtinice.

Če se bom poboljšal, če jih bom dovolj ljubil, če bom lepo skrbel zanje, če jim bom vedno na voljo, če jih bom spoštoval, če ...

Potem se bo morda nekega dne zgodil čudež in starši me bodo končno opazili, vzljubili, se mi

morda celo opravičili, ker so mi vsa ta leta delali krivico. To upanje, ki se v praksi le malokrat uresniči, jim onemogoča, da bi pogledali resnici v oči in si pustili čutiti to, kar v resnici čutijo.

To bi zvenelo nekako takole:

Žalostna sem, ker me starši niso zmogli imeti radi. Nikoli si me niso zares želeli. Bil sem prikrajšan, zlorabljen, zapuščen. Jezna sem na mamo, ker me nikoli ni zaščitila. Gnus čutim do očeta, ker me je pretepal. V resnici nisem imela staršev, v čustvenem smislu sem bila sirota. Bil sem vreden samo toliko, kolikor so bili dobri moji dosežki. Za svoje starše sem bil le orodje.

Resnica osvobaja. Če je še tako kruta. Pustiti si čutiti svoja resnična čustva je že samo po sebi terapevtsko in veliko manj boleče, kot pa jih potlačiti. Ker potem bodo ceno za to plačala naša telesa. Alice Miller piše o ljudeh, ki so se trudili odpustiti staršem, ki so se prisilili, da so jih obiskovali, kljub temu, da so jih ti v otroštvu trpinčili. Vendar je bilo telo vedno tisto, ki se je uprlo. To neiskrenost do sebe so vedno plačali s telesnimi simptomi. Ko so si končno priznali resnico, so neprijetni simptomi izginili. Podobno opažam tudi v svoji terapevtski praksi.

In kakšna je pot, ko si priznamo in dovolimo občutiti svoja resnična čustva? Najprej moramo izžalovati, da nikoli nismo imeli staršev, ki bi si jih zaslužil vsak otrok. Da se nam je zgodila nepopisna krivica. Na tem mestu bo vedno ostala praznina in neizpolnjeno hrepenenje.  Ampak zdaj smo mi tisti, ki imamo moč, da bolje poskrbimo zase in se trudimo za svojo srečo. Da od partnerja ne pričakujemo in mu ne dajemo nič manj kot ljubezen. Da brezpogojno ljubimo svoje otroke in končno prekinemo medgeneracijski prenos travme. To je seveda garanje, pri katerem vam je lahko v pomoč psihoterapija.

Opomba: Poleg Upora telesa Alice Miller priporočam v branje še Strupene starše Susan Forward.

Članek je bil originalno objavljen: Ni vam treba odpustiti staršem