Pod
besedo nezvestoba si po navadi predstavljamo nekoga, ki fizično vara
svojega partnerja, oziroma ima seksualno afero s tretjo osebo. Mislim,
da v kontekstu nezvestobe dajemo prevelik poudarek fizičnemu aspektu in
zanemarjamo čustveni del zgodbe.
Nezvestoba je vsako prelomljeno zaupanje med partnerjema se velikokrat začne že precej pred pregovornim skokom med rjuhe.
Zakaj varamo?
Največkrat varamo zato, ker neka naša potreba v partnerskem odnosu ostaja trajno nezadovoljena.
Morda
nam partner ne posveča dovolj pozornosti, ob njem se ne počutimo več
varnih, ljubljenih, posebnih, morda smo se odtujili, spolnost postane
nezanimiva in zelo redka … Potem pa v službi opazimo privlačnega
sodelavca / sodelavko, s katero vsak dan preživimo po več ur, skupaj
hodimo na kosila in se pogovarjamo o zaupnih stvareh, pri čemer ves čas
čutimo metuljčke v želodcu. O vsem tem pred svojim partnerjem seveda
molčimo. V tem primeru že lahko govorimo o čustvenem varanju, fizični
del zgodbe pa je že drugotnega pomena.
(Varamo
pa lahko tudi iz drugih razlogov, kot so: iskanje razburljivosti,
nezmožnosti monogamije, osebnostne motnje, zasvojenost s spolnostjo
ipd.)
Namesto, da se
podate v afero pa najsi bo ta čustvena, telesna ali (v večini primerov)
oboje, se raje odkrito pogovorite s partnerjem, kaj v vajinem odnosu
pogrešate in kaj lahko oba naredita, da se stvari izboljšajo. Pri tem pa ni treba čakati, da postane nevzdržno, ker je takrat največkrat že prepozno. Težave razčistita sproti!
Kaj pa če se je afera že zgodila?
»Ravno
sem izvedela, da me je mož prevaral. Kaj naj naredim?« Na to vprašanje
ni enoznačnega odgovora. Zelo je odvisno od okoliščin.
Nezvestoba ne pomeni nujno ločitve, lahko je priložnost za postavitev odnosa na novih temeljih.
To je zelo odvisno od narave afere, pri čemer je zelo pomemben element obžalovanja.
Če tisti, ki je varal, iskreno obžaluje svoje dejanje, potem obstaja
možnost za rešitev odnosa. Če tega obžalovanja ni, potem je ta možnost
skoraj nična. Razlika je tudi v tem, ali je šlo le za bežen seks brez
čustvene vpletenosti ali pa za dolgotrajno čustveno navezanost.
V vsakem primeru pa je problem izdano zaupanje. Zaupanje, ki je temelj vsakega odnosa, je v primeru nezvestobe grobo porušeno. Da bi ga pridobili nazaj, moramo pošteno garati.
Psihoterapija v primeru nezvestobe
V terapiji ne iščemo krivca in ne moraliziramo. Oseba, ki je varala, se po navadi že sama dovolj krivi.
Odgovornost
za odnos in težave v njem nosita oba partnerja enakovredno. Tisti, ki
je izbral nezvestobo kot obliko pobega iz odnosa oziroma reševanja neke
stiske, je za to tudi odgovoren.
Preden začnemo s
partnersko terapijo, morata oba partnerja sprejeti temeljno odločitev.
Tisti, ki je varal, mora dokončno prekiniti stike s tretjo osebo. Oba
morata biti odločena, da sta pripravljena trdno delati, da svoj odnos
ponovno zgradita na trdnejših temeljih. Treba se je zavedati, da odnos
po aferi ne bo nikdar več enak.
Skušamo ugotoviti razloge, ki so pripeljali do afere. Potrebno se je zavedati da je afera posledica težav v odnosu in ne njihov vzrok.
Seveda se z afero odnos dodatno poslabša, če ne kar poruši, vendar so
bile težave prisotne že prej, drugače do nezvestobe sploh ne bi prišlo.
Veliko
parov se vrti samo še okrog afere (želijo vedeti vse podrobnosti) in
medsebojnih obtoževanj, zanemarijo pa razloge, ki so do tega pripeljali.
Ne smemo dopustiti, da afera postane naša obsesija. To je bil
nefunkcionalen način reševanja neke stiske, ki jo je posameznik občutil v
odnosu.
Afera je le eden
od načinov pobega iz odnosa. Pobegnemo lahko tudi na druge načine; v
delo, hobije, alkohol, droge, internet ipd.
Vzemimo
za primer moškega, ki je obseden s svojim delom in vse večere in
vikende presedi za računalnikom. Njegova partnerka se počuti osamljeno,
zanemarjeno, prezrto. Vsakič, ko mu predlaga, da bi kaj skupaj počela,
je zavrnjena, ker je on zakopan v svoje delo. Uteho najde v
prijateljevanju s kolegom, ki kasneje preraste v seksualno afero. V tem
primeru je njena afera posledica njegove »afere« z delom.
Če
bosta partnerja v zgoraj omenjenem primeru želela rešiti svoj odnos, se
bosta morala s pomočjo psihoterapevta pogledati globoko vase in biti
iskrena najprej do sebe in nato drug do drugega. Fokus bo na
čustvih, ki se jih drug v drugem prebujata. Vprašali se bomo, kdaj in
kje v preteklosti sta se že podobno počutila. Zelo pogosto se namreč
izkaže, da partnerja nezavedno ponovno odigravata neke vzorce iz
primarne družine, ker je to zanju domače in na nek način varno in ker
upata, da bosta v odnosu s partnerjem razrešila svoje otroške travme.
Namen je dober, vendar strategije največkrat napačne, zato drug drugemu
zadajata bolečino. Terapevt tu nastopi v vlogi prevajalca sporočil, ki jima pomaga ugotoviti, da pravzaprav govorita isti jezik.
Šele takrat se lahko v globini začutita in povežeta. Na tem medsebojnem
sočutju in posluhu za drugega lahko zgradita temelje za zdrav
partnerski odnos.
Ni komentarjev:
Objavite komentar