Antidepresivi niso dovolj

Zgodba o antidepresivih se ponavadi začne nekako takole. Neka oseba, rekli ji bomo Mojca, postane izrazito potrta in brez energije. Svoje življenje začne dojemati kot breme. Stvari, ki so jo prej veselile, je ne zanimajo več, izgubi veselje do spolnosti. Za vsako malenkost plane v jok, do svojih otrok in moža je razdražljiva. Muči jo nespečnost in hrana ji ne diši več. V službi se nikakor ne more skoncentrirati na delo, stvari ji uhajajo iz spomina. Na trenutke bi najraje končala svoje življenje.

Ko vidi, da tako ne gre več naprej, odide k osebnemu zdravniku, ki ji predpiše antidepresiv ali pa jo napoti k psihiatru, ki ji prav tako predpiše antidepresiv. Po nekaj tednih antidepresiv končno prime in večina neprijetnih simptomov izzveni. Mojca ponovno oživi, počuti se, kot da se je prebudila iz nočne more. Zdaj lahko spet normalno funkcionira. Zdravila sicer terjajo svoj dolg v obliki nekaterih stranskih učinkov, vendar to ni nič v primerjavi s prejšnjim stanjem. Minevajo meseci, minevajo leta. Mojca vsako jutro poje svojo tabletko, kot bi bila vitaminski bombonček. Ta je postala del njenega vsakdana, nekaj o čemer niti ne razmišlja več.

Kaj pa vzroki za depresijo?

S pomočjo antidepresiva ji je uspelo odpraviti simptome depresije in biološke vzroke zanjo (zmanjšana aktivnost nevronov v možganih, ki izločajo serotonin in noradrenalin), ni pa ji uspelo odpraviti psiholoških vzrokov. Depresija je največkrat znak, da nečesa v življenju ne počnemo prav, oziroma opozorilo, da moramo nekaj spremeniti.  Pri tem je psihoterapija oziroma zdravljenje s pogovorom lahko v veliko pomoč. Antidepresivi so nujni v primerih, ko je biokemično ravnovesje v možganih porušeno do te mere, da samo pogovor ni dovolj. Mnoge raziskave govorijo v prid kombinaciji zdravil in psihoterapije.  

Kaj pa psihološko gledano sploh je depresija?

Nekakšna notranja praznina, dolgotrajna žalost, občutek lastne nevrednosti, izgube smisla... Navzven je naše življenje lahko videti popolno, vendar ostajamo notranje nepotešeni. Zdi se nam, da že vse življenje izpolnjujemo želje nekoga drugega, pri tem pa smo izgubili stik s svojim pravim bistvom. Lahko sem na primer uspešna odvetnica, ki si v materialnem smislu lahko privošči vse, vendar sem si, če sem povsem iskrena do sebe, vedno želela postati slikarka, pa to v naši družini ni bilo sprejemljivo.

K depresiji so bolj nagnjeni ljudje, ki so imeli čustveno hladne, kritične ali tako ali drugače zlorabljajoče starše. Živeli so v družinah, v katerih se njihovih čustev, želja in iniciative ni jemalo resno. Starši niso zadovoljevali njihovih temeljnih potreb po brezpogojni ljubezni, sprejetosti in zavarovanosti, ker so bili preveč zasedeni z drugimi stvarmi. Ti otroci so se že zgodaj naučili potlačiti svoja čustva in hotenja, ker so bili le na ta način lahko sprejeti. Ta vzorec se jim potem ponavlja tudi v odraslosti. Tukaj ne trdim, da so imeli vsi ljudje oboleli za depresijo nesrečno otroštvo. Je pa ta povezava dokaj pogosta.

Oče pozitivne psihologije dr. Martin E. P. Seligman  je skupaj s sodelavci dokazal, da sta med glavnimi vzroki za nastanek in vzdrževanje depresije naučena nemoč in pesimističen pojasnjevalni slog. V prvem primeru smo se (najverjetneje že v otroštvu) naučili, da naša dejanja nimajo nikakršnega učinka, zato sta vsaka iniciativa in trud brez pomena. Pri pesimističnem pojasnjevalnem slogu pa gre za način, kako si razlagamo slabe dogodke. Kadar pesimisti doživijo kaj slabega, si to ponavadi razložijo osebno (sam sem kriv), trajno (vedno bo tako) in splošno (uničilo bo vsa področja mojega življenja). (Seligman 2009) Dejstvo, da me je zapustil fant, si s pesimističnim pojasnjevalnim slogom razložim takole. "To je zato, ker nisem vredna ljubezni." (osebno) "Nikoli me nihče ne bo imel rad." (trajno) in "Brez njega je moje življenje brez smisla". S pomočjo kognitivne terapije, ki je dokazano najbolj uspešna pri zdravljenju depresije, se lahko odvadite naučene nemoči in svoj pojasnjevalni slog iz pesimističnega spremenite v optimističnega.

Depresijo lahko izzovejo tudi kasnejše pomembne življenjske spremembe, kot so smrt bližnjega, ločitev, izguba zaposlitve, menopavza, andropavza, upokojitev ...  Lahko pa se pojavi zaradi dolgotrajne izpostavljenosti stresu v službi, zaradi težav v medosebnih odnosih, finančnih težav, kronične bolezni ipd.

Zakaj pa nekdo, ki doživi stresno življenjsko obremenitev, kot je ločitev od zakonca, zboli za depresijo, nekdo drug pa ne? Zato, ker je prvi slabše psihološko opremljen od drugega. Prvi ima boljšo samopodobo, trdnejšo socialno mrežo in optimističem pogled na svet, medtem, ko se drugi čuti manjvrednega, nima pravih prijateljev in pesimistično zre v svet. Prvi najverjetneje izhaja iz čustveno toplejše in funkcionalnejše družine kot drugi. Ni pa nujno. Do pozitivne samopodobe in optimizma se lahko seveda dokopljejo tudi ljudje, ki niso imeli srečnega otroštva, vendar so si ju morali prigarati.

Dovzetnejši za depresijo naj bi bili tisti ljudje, katerih starši, sorodniki, so bili depresivni. Tu se mi pojavi vprašanje, ali gre za genetiko ali podedovane vzorce mišljenja, čustvovanja in vedenja? Najbrž za preplet obojega.

Kako mi psihoterapija lahko pomaga?

Pomaga vam odkriti psihološke vzroke za pojav depresije in se soočiti z njimi na nov, bolj funkcionalen način.

Pomaga vam prepoznati tiste vzorce mišljenja, čustvovanja in vedenja, ki vam škodujejo in jih nadomestiti z novimi. To pa je dolgotrajen proces, ki zahteva veliko volje in vztrajnosti.

Na probleme v službi, šoli, v medosebnih odnosih in drugje, boste lahko pogledali z drugačne, nove perspektive.

V varnem, zaupnem in sprejemajočem odnosu boste lahko ponovno prišli v stik s svojimi potlačenimi čustvi in tako počasi, morda prvič v življenju,  v polnosti začutili sebe. Psihoterapija vam pomaga, da v življenju spet vidite smisel, da (ponovno) odkrijete stvari, ki vas notranje bogatijo.

Predstavlja vam čustveno oporo pri soočanju z depresijo, da lahko vztrajate tudi takrat, ko vam bo še posebej težko. Pomaga vam tudi pravočasno zaznati znake morebitnega poslabšanja.

Depresija je resda težka in zoprna bolezen, vendar je popolnoma ozdravljiva. Ali boste ozdraveli, pa je v največji meri odvisno od vas samih. Zato se poslužite vsega, kar vam je na voljo. V žalost me spravi, ko slišim, da nekdo že deset let jemlje antidepresive po navodilu osebnega zdravnika, s tem, da v tem obdobju ni niti enkrat videl psihiatra, niti psihoterapevta, niti psihologa, niti kako drugače delal na sebi. Najboljša pot za dosego cilja, največkat ni tista najlažja, prej nasprotno.

Naša Mojca se je po večletnem jemanju antidepresivov zaradi poslabšanja stanja končno odločila tudi za psihoterapijo. Zdaj prvič v življenju dela na sebi, posluša svoje občutke in se jih uči izražati. Prvič ugotavlja, kdo ona v resnici je in kaj so njene resnične želje in potrebe.

Prihaja v stik s svojim jedrom in mislim, da je na dobri poti, da ji bo uspelo premagati depresijo in zaživeti kakovostno, polnejše in človeka vredno življenje. 

 Literatura: Seligman, Martin E. P. Naučimo se optimizma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009.

(Toplo priporočam v branje.)

Originalni članek: Antidepresivi niso dovolj