Bi radi odšli od doma, pa kar ne zmorete tega koraka?

Ko se zatakne pri čustveni ločitvi od staršev

Obdobje mlade odraslosti med 18 in 25 letom (tudi še kasneje) je naporno in negotovo. Mladi odrasli je postavljen pred veliko izzivov. Mora se razmejiti od izvorne družine, zgraditi lastno identiteto in si izboriti svoj prostor pod soncem. To obdobje je zaznamovano z iskanjem, nestabilnostjo in usmerjenostjo vase.

»Razmejitev od družine poteka na večih ravneh, tako na ravni pričakovanj in poklicne identitete kot na ravni spolne identitete in izbire partnerja« (Kompan Erzar 2003, 55). Bolj, ko je družina funkcionalna, lažje bo mladi odrasli čustveno odšel od doma - izoblikoval lasten pogled na svet, vrednote in cilje ter postal »jaz« v polnem pomenu besede.

Kaj pa sploh je funkcionalna družina?   

Družina je funkcionalna, če med družinskimi člani vladata ljubezen in medsebojno spoštovanje. Kadar je vsak družinski član lahko točno to, kar je, mu ni treba tlačiti svojih čustev in se lahko svobodno izraža. Vendar to ne pomeni, da je vse dovoljeno. Družina nujno potrebuje hierarhijo. To pomeni, da se točno ve, kdo je starš, kdo otrok in kdo postavlja pravila. Pa tudi, kaj so naloge posameznih družinskih članov. Prav tako morajo biti jasne meje med starševskim in otroškim podsistemom. Zakonske konflikte rešujeta starša sama in vanje ne vmešavata otrok. Starši so tu zato, da (poleg fizičnih potreb) zadovoljujejo čustvene oziroma duhovne potrebe svojih otrok in nikakor ne obratno. "Te pa so: potreba po varnosti, samovrednotenju, produktivnosti, intimnosti, odnosnosti, povezanosti in pripadnosti, izzivu, potrditvi in duhovnosti« (Gostečnik po Bradshaw 2004, 103).

To pa lahko dosežeta le, če imata sama ljubeč partnerski odnos. Naloga in obenem pravica vsakega starša posebej je, da si vzame čas in prostor zase in za lasten osebni razvoj. Kajti zadovoljen in izpopolnjen starš, ki je v stiku s svojimi občutki, je za otroka najdragocenejša popotnica v svet. Če starš ni v stiku z lastnimi občutki, potem ne more biti v stiku niti s partnerjem niti s svojim otrokom. Če pa starš ne čuti in ne razume svojega otroka, mu lahko čisto nehote povzroči veliko škodo, saj mu onemogoči, da bi se nanj varno navezal. Tako bo dobil občutek, da so svet in odnosi nevarni ter da ljudem ni dobro zaupati.

Zelo pomembno je tudi, da starša znata vzpostaviti neko zdravo razmerje med povezanostjo in avtonomijo med družinskimi člani. Starši se morajo zavedati, da otroci niso le njihovi podaljški, ki bodo izpolnjevali starševske ambicije, pač pa samostojne osebe, ki bodo nekoč odšle v svet in zaživele življenje po lastni meri. Naloga otrok pa je, da ubogajo starše, rastejo, se razvijajo in skrbijo za svoje obveznosti, primerne njihovi razvojni stopnji.

V katerih primerih se največkrat zatakne? 

Mladi odrasli, ki prihaja iz družine, kjer so bile vloge med seboj pomešane, kjer ni bilo nobenih pravil in razmejitev, bo pri odhodu od doma najverjetneje naletel na težave. Obstajajo družine, kjer otroci prevzemajo starševske vloge in so starši lastnim staršem, kjer ni nobenih razmejitev med starševskim in otroškim podsistemom. V okolju kjer vsi počnejo vse in vsi vedo vse o vsakomur, posameznik nima prostora, da bi razvil lastno, od družine ločeno identiteto. Posledično ne ve, kdo je, kaj si želi in kam gre. Tudi, če bo posameznik iz take družine fizično sicer odšel od doma, se bo tja veliko vračal, si s starši vsakodnevno telefoniral, jih o vsem obveščal in nenehno spraševal za nasvete. Velikokrat pa se lahko zgodi, da bo ostal doma in vzrok za to poiskal v kakšnem zunanjem dejavniku (brezposelnost, podaljševanje študija, bolezen ipd.)

Mladi odrasli, ki je zaradi različnih vzrokov prisiljen v popolno prekinitev stika z družino, odhaja v svet z grenkobo in notranjo praznino, saj se je moral na silo »izkoreniniti«. Znani so primeri, ko se starši odpovedo otroku, ker se na primer ne strinjajo z njegovo / njeno izbiro partnerja ali poklica. Včasih je posameznik sam prisiljen prekiniti stik s starši, ker se preveč vmešavajo v njegovo življenje in mu ne pustijo dihati. Tako ostaja sam, brez opore in varnega pribežališča, ki naj bi ga predstavljala družina. Tak človek je na videz sicer samostojen, ločen od družine, vendar v sebi z njo še vedno globoko boleče zvezan. "Ker je bil prehitro odrezan od čustvenih virov družine, ima lahko težave pri ohranitvi svoje identitete. »Še preden ugotovi, kdo in kaj je znotraj družine, je že vržen v svet, brez vsakršne možnosti, da bi svojo identiteto preverjal tudi znotraj družine in tam dobil podporo in moč za izgradnjo samostojnosti in vspostavitev intimnih povezav« (Kompan Erzar 2003, 58). V odraslih partnerskih odnosih je ponavadi zelo racionalen, vendar se težko čustveno odpre in partnerju pokaže ranljivost.

Tako fizičen kot čustven odhod od doma je lahko zelo otežen za posameznika, ki je bil udeležen v trikotniški povezavi. Lahko, da je ga je eden od staršev napravil za svojega čustvenega partnerja, da bi mu zapolnil praznino, ki je nastala zakonu. Lahko, da je bi starš zelo navezan nanj in hkrati zavračajoč do drugega otroka. Lahko pa je igral čustvenega partnerja obema staršema. V vsakem primeru je otrok, ki je bil zlit v patološkem odnosu s starši, moral zadovoljevati starševske potrebe, namesto, da bi bilo obratno. To pa je huda zloraba. Tak otrok je moral čustveno služiti staršu, negove potrebe in čustven razvoj pa so ostale v ozadju. 

»Zlitje ohranja mladega odraslega povezanega z izvirno družino na račun njegove lastne identitete, saj ni imel ne prostora ne časa, da bi razvil svojo samostojno identiteto« (Kompan Erzar 2003, 58). Ker se je kot otrok naučil, da si je ljubezen potrebno prislužiti, bodo odnosi zanj neke vrste čustvena služba, kjer bo naredil vse, da bi ustregel in obdržal partnerja, sam pa bo še naprej ostajal v drugem planu.

Zgodbe so različne, vendar za vse velja eno pravilo: da lahko od staršev funkcionalno odideš in z njimi vzpostaviš nov odnos, ki je odnos dveh enakovrednih odraslih oseb, moraš najprej imeti starše. Pri tem pa le fizična prisotnost seveda ni dovolj.

Slaba in dobra novica

Za vse vas, ki ste se prepoznali v zgornjih opisih in imate težave čustveno in / ali fizično oditi od doma, imam slabo in dobro novico. Staršev si na žalost ne izberemo sami, so takšni, kakšni pač so. Nekateri med vami jih mogoče sploh niste nikoli poznali, vendar so kljub temu na nek način prisotni v vas. Če ste imeli starše, ki so bili zaradi takšnih ali drugačnih razlogov odsotni, čustveno nedostopni, so vas dušili s svojo ljubeznijo, ali pa so vas tako ali drugače zlorabljali, bi vam rada rekla, da mi je iskreno žal. Zgodila se vam je velika in nepopravljiva krivica. To je slaba novica. Zdaj pa še k dobri novici. Kot otroci ste bili nemočni in na milost in nemilost prepuščeni svojim staršem. Kot odrasli, pa imate moč, da sami odločate in oblikujete svoje življenje. Vzemite od svojih staršev le tisto, kar je dobrega, slabo in razdiralno pa pustite. Morda vam (v skrajnih primerih) niso dali ničesar drugega kot dve celiciiz katerih ste nastali. Dar življenja je neprecenljivo darilo. Izkoristite ga.

Človeški možgani so izredno inteligenten in fleksibilen organ. Sposobni so vzpostavljanja vedno novih povezav. Tudi, če niste imeli možnosti, da bi se varno navezali na svoje starše, imate sedaj možnost, da s partnerjem zgradite varen, ljubeč, funkcionalen odnos. Vendar je predpogoj za to, da prej ozavestite in čustveno predelate svoje stare, razdiralne vzorce, izžalujete svoje stare izgube in se odprete novim priložnostim za resnično ljubezen. Psihoterapija vam je pri tem lahko v veliko pomoč.

 Več o tematiki odhoda od doma si lahko preberete v priročniku "Kako lahko pomagam svojemu odraslemu otroku oditi iz gnezda?"

Literatura:

Arnett, J. J. (2004). Emerging adulthood: The winding road from the late teens trough the twenties. New York: Oxford University Press.

Gostečnik, C., (2004). Relacijska družinska terapija. Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubjana.

 
Kompan Erzar, L. K. (2003) Skrita moč družine. Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubjana.

Originalni članek: Bi radi odšli od doma, pa kar ne zmorete tega koraka?