Leposlovje, še zlasti poezija je prava zakladnica najrazličnejših čustev in poimenovanj zanje. V relacijski družinski terapiji poznamo šest osnovnih čustev ali afektov. To so jeza, strah, sram, gnus, žalost in veselje. Že na prvi pogled opazimo, da je kar pet negativnih in le eno pozitivno. Vendar bomo videli, da ima vsako od šestih čustev pomembno funkcijo, le pustiti si jih moramo začutiti.
Čustva nikoli ne obstajajo kar sama po sebi, ampak so vedno vezana na človekov odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe. Čustva so nekakšen kompas, ki nam kaže, kje se trenutno nahajamo v odnosu do sveta in do sebe.
Jeza se pojavi takrat, ko smo zaradi nečesa frustrirani. Ko imamo občutek, da se nam ali komu drugemu (za kogar nam ni vseeno) dogaja krivica. Jeza je zelo koristna, saj nam da moč in pogum za spremembo. Zato se je jeziti koristno in zdravo. Tukaj z jezo ne mislimo besnenja, metanja predmetov ali bognedaj telesnega obračunavanja. Takšno agresivno vedenje je destruktivno do vseh vpletenih in seveda kaznivo. Tu govorimo o zdravi jezi; takšni, ki jo ubesedimo. Besedni izraz jeze bi bil: "Tega ne mislim več prenašati!" Jezni smo lahko tudi nase, kadar smo po našem mnenju storili nekaj narobe. Vendar je jeza nase že bolj čustvo krivde. V naši družbi je kot posledica katoliške vzgoje še vedno zelo zakoreninjeno prepričanje, da se ni lepo jeziti oziroma, da je to celo greh. Takšno razmišljanje lahko naredi veliko škode. Ko nismo v stiku s svojo jezo, nimamo energije za spremembe, postanemo apatični in izumetničeni. Poleg tega dolgo zatirana jeza lahko izbruhne kot nasilje do drugega ali do samega sebe v smislu psihosomatske bolezni.
Strah nas opozarja ne nevarnost in naše telo pripravi na beg, boj ali zamrznitev. Je najbrž najbolj živalsko od vseh čustev, saj živali v boju za preživetje zbežijo (antilopa pred levom), se bojujejo (spopad dveh samcev) ali zamrznejo, se naredijo nevidne (kameleon). V človeškem svetu se življenjska ogroženost (razen v izrednih razmerah, npr. med vojno) pojavi redko, vendar nas strah oboroži, da znamo odreagirati v situacijah, ki so za nas ogrožujoče oziroma jih kot take dojemamo. Npr. Strah pred višino, strah pred nastopom, strah pred nevarnimi predeli, strah pred potresom (na potresnih območjih) itd. Vendar je treba ločiti med realnimi strahovi (npr. bliža se nam velik, razjarjen pes) in nerealnimi strahovi ali fobijami (npr. socialna fobija). V prvem primeru nas strah s stresnimi hormoni opremi, da se bomo lažje spopadli s konkretno situacijo, v drugem pa nam le povzroča probleme in nas omejuje. Če se spopadate s fobijo, ki vam otežuje življenje in bi se je radi znebili, vam toplo priporočam, da si poiščete terapevtsko pomoč.
Sram je zelo socialno čustvo, saj nas je vedno sram pred nekom. Sram se pojavi takrat, ko imamo o sebi negativno mnenje, ko doživljamo, da smo neprimerni in želimo to pred drugimi prikriti. Sram nas je, ko imamo občutek, da nam nekaj manjka (npr. nismo dovolj pametni, lepi, bogati itd.) Sram je zelo otroško čustvo. Samo spomnimo se na otroke, ki jih v določeni starosti postane sram biti goli in hočejo na plaži nositi kopalke. Ali pa, ko se v navzočnosti neznancev oklepajo mame/očeta in gledajo v tla. Tu je sram v funkciji zaščite pred morebitno nevarnostjo, ki jim grozi s strani nepoznanih ljudi.
Otroci še niso sposobni razlikovati med sabo in svojimi dejanji, zato kadar storijo kaj neprimernega, kot neprimerne doživljajo sebe, ne le svojega dejanja. Psihološko zrele odrasle osebe naj bi prerasle občutek sramu in ga nadomestile s krivdo. Občutek krivde nas opozarja, da nečesa nismo storili prav. Dejanje obžalujemo, popravimo, kar se da popraviti in se v prihodnosti izogibamo takšnim dejanjem. Če se sram izrazito pojavlja še v odraslosti, je to pokazatelj nekih nerazrešenih preteklih travm.
Gnus je tisto čutenje, ki ima poleg strahu izrazito zaščitno funkcijo. Pokaže nam, kje so meje našega telesa in nam jih pomaga ščititi. Samo pomislimo na podgane. Večini ljudi se gnusijo, ker jih povezujejo z boleznimi, umazanijo, kanalizacijo. S tem, ko se jim izogibamo, se izogibamo tudi boleznim. Podobno je s pokvarjeno hrano, smetmi, krvjo, sluzjo, smradom ipd. Občutek za gnus nam tudi preprečuje, da bi imeli spolne odnose s komerkoli in s tem tvegali najrazličnejše bolezni. Pri spolnosti gre za izmenjavo telesnih tekočin, ki so največji prenašalci okužb, zato ne bomo šli v spolnost z nekom, ki se nam gnusi. Gnus je torej čustvo, ki nas varuje pred onesnaženjem telesa v smislu bolezni. Človek se naj samemu sebi ne bi gnusil (niti lastni izločki), gnusilo naj bi se mu tisto, kar je tuje. Težava pa nastane takrat, ko se začnemo gnusiti sami sebi. Do tega pride, kadar doživljamo, da nas kot gnusne dojemajo drugi ali, če smo s kakšnim dejanjem (aktivnim ali pasivnim) porušili svojo mejo in povozili svoj občutek za gnus. Kot gnusne in sramotne se velikokrat dojemajo žrtve spolnih zlorab. Tu gre za tipičen prenos čutenj, saj zlorabljajoči svoj občutek za gnus in sram prenese na zlorabljenega.
Žalost se pojavi, kadar izgubimo nekoga/nekaj na kogar/kar smo bili navezani oziroma smo imeli radi. Lahko gre za izgubo ljubljene osebe, zdravja, upanja, predmeta itd. Žalost je pomembno čustvo, saj se preko nje poslovimo od ene navezanosti in se na ta način pripravimo na drugo. Vsaka žalost pa potrebuje svoj čas. Otrok, ki je izgubil priljubljeno igračo se bo na primer potolažil v pol ure, fant, ki ga je zapustilo dekle bo izgubo preboleval tri mesece, žena, ki ji je umrl mož bo žalovala dve leti ... Ni pravila. Pomembno je, da poslušamo sami sebe, ne drugih in vsako izgubo do konca izžalujemo. Žalost je pravzaprav poslavljanje od starega in s tem ustvarjanje prostora novemu. Zelo slabo je, če nikoli ne nehamo prebolevati ene izgube, ker se potem v življenju ne moremo premakniti naprej. Naj bo izguba za osebo še tako boleča, treba se je prilagoditi na novo stanje in živeti naprej.
A že star pregovor pravi, da žalost ljubi družbo. Zato je, kadar prebolevamo večjo izgubo (osebe, zdravja, službe) zelo pomembno, da se ne zapiramo vase, ampak se oborožimo s prijatelji, ki so nas pripravljeni poslušati ali samo preživljati čas z nami. Vzrok žalosti pa niso samo večje izgube. Tudi, če smo imeli le slab dan v službi, se s kom sporekli, smo pred menstruacijo ... je pomembno, da nas ni strah pokazati partnerju/ prijatelju, da smo žalostni in se pustiti potolažiti. Otrok, ki si potolče koleno, objokan priteče k staršem in od njih pričakuje tolažbo. Tudi odrasli včasih potrebujemo tolažbo.
Veselje je eno redkih pozitivnih čustev, ki pa se mu velikokrat kar ne upamo prepustiti.
Prvih pet čustev ima preživetveno funkcijo, brez veselja pa bi sicer lahko preživeli, vendar bi bilo takšno življenje le životarjenje. Veselje občutimo takrat, kadar se nam izpolni želja ali kadar dosežemo ali se približamo cilju. Veselje je nakakšna nagrada, ki nas motivira k doseganju novih ciljev. Vendar ljudje, ki nekaj dosežejo ali izvedo za dobro novico, veselje ponavadi občutijo le kratek čas, kajti kmalu se usmerijo k novim ciljem. Prav tako si veselja ne upamo javno kazati, ker se bojimo odziva zavistnežev, ki bi nam utegnili veselje skaliti. Čustvo veselja je zelo pomembno, saj pomembno vpliva na kvaliteto posameznikovega življenja.Veseli ljudje so prijaznejši, družabnejši, bolj zdravi, dosegajo boljše rezultate in živijo dlje. Zelo pomembno si je vzeti čas za veselje, ker je to tisto dragoceno čustvo, ki vnaša barve v naše življenje in v življenja ljudi okrog nas.
Pri čustvih se sprožajo kemijski procesi, ki v naše telo pošiljajo določene hormone. Če čustva tlačimo, s tem zastrupljamo naše telo. Dolgotrajnejše tlačenje čustev lahko vodi v fizične ali psihične bolezni, kot sta na primer rak in depresija. Zaupajte svojim čustvom, saj se v svojih čustvih nikoli ne morete zmotiti. Čutite vedno prav.
Literatura: Zoran Milivojević, Čustveno opismenjevanje, Viva
Original članek: Ne tlačite svojih čustev
Čustva nikoli ne obstajajo kar sama po sebi, ampak so vedno vezana na človekov odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe. Čustva so nekakšen kompas, ki nam kaže, kje se trenutno nahajamo v odnosu do sveta in do sebe.
Jeza se pojavi takrat, ko smo zaradi nečesa frustrirani. Ko imamo občutek, da se nam ali komu drugemu (za kogar nam ni vseeno) dogaja krivica. Jeza je zelo koristna, saj nam da moč in pogum za spremembo. Zato se je jeziti koristno in zdravo. Tukaj z jezo ne mislimo besnenja, metanja predmetov ali bognedaj telesnega obračunavanja. Takšno agresivno vedenje je destruktivno do vseh vpletenih in seveda kaznivo. Tu govorimo o zdravi jezi; takšni, ki jo ubesedimo. Besedni izraz jeze bi bil: "Tega ne mislim več prenašati!" Jezni smo lahko tudi nase, kadar smo po našem mnenju storili nekaj narobe. Vendar je jeza nase že bolj čustvo krivde. V naši družbi je kot posledica katoliške vzgoje še vedno zelo zakoreninjeno prepričanje, da se ni lepo jeziti oziroma, da je to celo greh. Takšno razmišljanje lahko naredi veliko škode. Ko nismo v stiku s svojo jezo, nimamo energije za spremembe, postanemo apatični in izumetničeni. Poleg tega dolgo zatirana jeza lahko izbruhne kot nasilje do drugega ali do samega sebe v smislu psihosomatske bolezni.
Strah nas opozarja ne nevarnost in naše telo pripravi na beg, boj ali zamrznitev. Je najbrž najbolj živalsko od vseh čustev, saj živali v boju za preživetje zbežijo (antilopa pred levom), se bojujejo (spopad dveh samcev) ali zamrznejo, se naredijo nevidne (kameleon). V človeškem svetu se življenjska ogroženost (razen v izrednih razmerah, npr. med vojno) pojavi redko, vendar nas strah oboroži, da znamo odreagirati v situacijah, ki so za nas ogrožujoče oziroma jih kot take dojemamo. Npr. Strah pred višino, strah pred nastopom, strah pred nevarnimi predeli, strah pred potresom (na potresnih območjih) itd. Vendar je treba ločiti med realnimi strahovi (npr. bliža se nam velik, razjarjen pes) in nerealnimi strahovi ali fobijami (npr. socialna fobija). V prvem primeru nas strah s stresnimi hormoni opremi, da se bomo lažje spopadli s konkretno situacijo, v drugem pa nam le povzroča probleme in nas omejuje. Če se spopadate s fobijo, ki vam otežuje življenje in bi se je radi znebili, vam toplo priporočam, da si poiščete terapevtsko pomoč.
Sram je zelo socialno čustvo, saj nas je vedno sram pred nekom. Sram se pojavi takrat, ko imamo o sebi negativno mnenje, ko doživljamo, da smo neprimerni in želimo to pred drugimi prikriti. Sram nas je, ko imamo občutek, da nam nekaj manjka (npr. nismo dovolj pametni, lepi, bogati itd.) Sram je zelo otroško čustvo. Samo spomnimo se na otroke, ki jih v določeni starosti postane sram biti goli in hočejo na plaži nositi kopalke. Ali pa, ko se v navzočnosti neznancev oklepajo mame/očeta in gledajo v tla. Tu je sram v funkciji zaščite pred morebitno nevarnostjo, ki jim grozi s strani nepoznanih ljudi.
Otroci še niso sposobni razlikovati med sabo in svojimi dejanji, zato kadar storijo kaj neprimernega, kot neprimerne doživljajo sebe, ne le svojega dejanja. Psihološko zrele odrasle osebe naj bi prerasle občutek sramu in ga nadomestile s krivdo. Občutek krivde nas opozarja, da nečesa nismo storili prav. Dejanje obžalujemo, popravimo, kar se da popraviti in se v prihodnosti izogibamo takšnim dejanjem. Če se sram izrazito pojavlja še v odraslosti, je to pokazatelj nekih nerazrešenih preteklih travm.
Gnus je tisto čutenje, ki ima poleg strahu izrazito zaščitno funkcijo. Pokaže nam, kje so meje našega telesa in nam jih pomaga ščititi. Samo pomislimo na podgane. Večini ljudi se gnusijo, ker jih povezujejo z boleznimi, umazanijo, kanalizacijo. S tem, ko se jim izogibamo, se izogibamo tudi boleznim. Podobno je s pokvarjeno hrano, smetmi, krvjo, sluzjo, smradom ipd. Občutek za gnus nam tudi preprečuje, da bi imeli spolne odnose s komerkoli in s tem tvegali najrazličnejše bolezni. Pri spolnosti gre za izmenjavo telesnih tekočin, ki so največji prenašalci okužb, zato ne bomo šli v spolnost z nekom, ki se nam gnusi. Gnus je torej čustvo, ki nas varuje pred onesnaženjem telesa v smislu bolezni. Človek se naj samemu sebi ne bi gnusil (niti lastni izločki), gnusilo naj bi se mu tisto, kar je tuje. Težava pa nastane takrat, ko se začnemo gnusiti sami sebi. Do tega pride, kadar doživljamo, da nas kot gnusne dojemajo drugi ali, če smo s kakšnim dejanjem (aktivnim ali pasivnim) porušili svojo mejo in povozili svoj občutek za gnus. Kot gnusne in sramotne se velikokrat dojemajo žrtve spolnih zlorab. Tu gre za tipičen prenos čutenj, saj zlorabljajoči svoj občutek za gnus in sram prenese na zlorabljenega.
Žalost se pojavi, kadar izgubimo nekoga/nekaj na kogar/kar smo bili navezani oziroma smo imeli radi. Lahko gre za izgubo ljubljene osebe, zdravja, upanja, predmeta itd. Žalost je pomembno čustvo, saj se preko nje poslovimo od ene navezanosti in se na ta način pripravimo na drugo. Vsaka žalost pa potrebuje svoj čas. Otrok, ki je izgubil priljubljeno igračo se bo na primer potolažil v pol ure, fant, ki ga je zapustilo dekle bo izgubo preboleval tri mesece, žena, ki ji je umrl mož bo žalovala dve leti ... Ni pravila. Pomembno je, da poslušamo sami sebe, ne drugih in vsako izgubo do konca izžalujemo. Žalost je pravzaprav poslavljanje od starega in s tem ustvarjanje prostora novemu. Zelo slabo je, če nikoli ne nehamo prebolevati ene izgube, ker se potem v življenju ne moremo premakniti naprej. Naj bo izguba za osebo še tako boleča, treba se je prilagoditi na novo stanje in živeti naprej.
A že star pregovor pravi, da žalost ljubi družbo. Zato je, kadar prebolevamo večjo izgubo (osebe, zdravja, službe) zelo pomembno, da se ne zapiramo vase, ampak se oborožimo s prijatelji, ki so nas pripravljeni poslušati ali samo preživljati čas z nami. Vzrok žalosti pa niso samo večje izgube. Tudi, če smo imeli le slab dan v službi, se s kom sporekli, smo pred menstruacijo ... je pomembno, da nas ni strah pokazati partnerju/ prijatelju, da smo žalostni in se pustiti potolažiti. Otrok, ki si potolče koleno, objokan priteče k staršem in od njih pričakuje tolažbo. Tudi odrasli včasih potrebujemo tolažbo.
Veselje je eno redkih pozitivnih čustev, ki pa se mu velikokrat kar ne upamo prepustiti.
Prvih pet čustev ima preživetveno funkcijo, brez veselja pa bi sicer lahko preživeli, vendar bi bilo takšno življenje le životarjenje. Veselje občutimo takrat, kadar se nam izpolni želja ali kadar dosežemo ali se približamo cilju. Veselje je nakakšna nagrada, ki nas motivira k doseganju novih ciljev. Vendar ljudje, ki nekaj dosežejo ali izvedo za dobro novico, veselje ponavadi občutijo le kratek čas, kajti kmalu se usmerijo k novim ciljem. Prav tako si veselja ne upamo javno kazati, ker se bojimo odziva zavistnežev, ki bi nam utegnili veselje skaliti. Čustvo veselja je zelo pomembno, saj pomembno vpliva na kvaliteto posameznikovega življenja.Veseli ljudje so prijaznejši, družabnejši, bolj zdravi, dosegajo boljše rezultate in živijo dlje. Zelo pomembno si je vzeti čas za veselje, ker je to tisto dragoceno čustvo, ki vnaša barve v naše življenje in v življenja ljudi okrog nas.
Pri čustvih se sprožajo kemijski procesi, ki v naše telo pošiljajo določene hormone. Če čustva tlačimo, s tem zastrupljamo naše telo. Dolgotrajnejše tlačenje čustev lahko vodi v fizične ali psihične bolezni, kot sta na primer rak in depresija. Zaupajte svojim čustvom, saj se v svojih čustvih nikoli ne morete zmotiti. Čutite vedno prav.
Literatura: Zoran Milivojević, Čustveno opismenjevanje, Viva
Original članek: Ne tlačite svojih čustev
Ni komentarjev:
Objavite komentar