Družina kot sistem

Vaša izvorna družina. Na kaj pomislite ob tej besedi? Katera podoba se vam pojavi pred očmi? Kaj začutite?

Družina je mnogo več kot le skupina ljudi, ki živijo pod isto steho. Je sistem, ki je vedno večji in močnejši od njegovih posameznih delov. Lahko bi jo primerjali z mitološkim bitjem z večimi glavami in enim telesom. Družinski člani so med seboj namreč organsko povezani. Ta povezava pa je najmočnejša na področju nezavednega.

Kot vsak sistem je tudi družina sestavljena iz posameznih delov, ki so soodvisni na način, da sprememba v enem delu vpliva na vse ostale. Vzemimo za primer mamo, ki gre ponovno v službo. Ta sprememba ne zadeva le nje, ampak vpliva tudi na vse ostale družinske člane, ki se bodo nanjo odzvali vsak na svoj način.

Po družinskem sistemu nenehno krožijo informacije v obliki varbalne in neverbalne komunikacije. Preko njih družinski člani vplivajo drug na drugega »(...) se medsebojno pogojujejo in vzajemno drug v drugemu ustvarjajo določene miselne, čutenjske in vedenjske oblike medosebnih odnosov (...)« (Gostečnik 2004, 78).

Podsistemi in meje        

Družinski sistem je sestavljen iz podsistemov. Deli se na starševski in otroški podsistem, pa tudi vsak posamezni član predstavlja svoj podsistem. Med posameznimi podsistemi vladajo določene razmejitve. To so pravila, ki urejajo prenose čutenja, mišljenja, vedenja med posameznimi člani oziroma podsistemi. V zdravih družinah starša pazita, da njuni konflikti iz starševskega podsistema ne prehajajo na otroškega. Vendar, če upoštevamo, da informacije potujejo tudi preko misli in čutenj, ki v družini ustvarjajo določeno napeto ozračje, je zakonski konflikt pred otroki takorekoč nemogoče skriti. S tem nočem reči, da je vseeno, če ga izražate z odkritimi prepiri, nikakor ne. Vendar poskrbite, da konflikte rešujete sproti.

Če med staršema vlada napeto ozračje, bodo otroci čutili, da morajo posredovati, če želijo ohraniti družino. To pa je zanje izredno škodljivo. Potreba po preživetju družine je za otroka večja in močnejša kot njegov osebni razvoj. Tako otroci nezavedno postanejo nosilci starševskega konflikta.

V družinah, kjer so prisotni nerešeni konflikti, travme in čustvena motenost, se popačijo temeljni elementi dojemanja:

»a) iz videti in slišati, kar slišiš in vidiš, v videti in slišati, kar moraš videti in slišati;

b) iz misliti kar misliš, v misliti, kar moraš misliti;

c) iz čutiti, kar čutiš v čutiti, kar se moraš sprenevedati, da čutiš;

č) iz želeti in hoteti, kar želiš in hočeš, v želeti in hoteti, kar ti drugi povedo, da želiš in hočeš;

d) iz predstavljati si, razlagati, se uresničiti na način, ki ga zaznavaš, v predstavljati si, razlagati, se uresničevati na način, kakor si to predstavljajo in dojemajo drugi« (Gostečnik 2004, 106 po Bradshaw 1996).

Če moraš to početi že od malega, potem nikoli ne veš, kaj zares čutiš, želiš, misliš in izgubiš temeljni stik se seboj – čustveno umreš. V zdravih družinah se vsak član doživlja kot avtonomno bitje. Zna razlikovati med tem, kaj čuti, misli, potrebuje in želi sam in med tem, kaj prihaja od drugih članov.  

 

Sistemske potrebe in vloge

Vsaka družina ima svoje potrebe. To so: »potreba po varnosti, samovrednotenju, produktivnosti, intimnosti, odnosnosti, povezanosti in pripadnosti, izzivu, potrditvi ter duhovnosti« (Gostečnik 2004, 103 po Bradshaw, 1996). V zdravih družinah te potrebe zadovoljujeta mama in oče, ki sta povezana v funkcionalnem partnerskem odnosu. (V enostarševskih družinah mora to početi eden od staršev, kar je nedvomno veliko težja naloga.) Če pa sta starša nefunkcionalna in živita v nezdravem odnosu, morajo skrb za te potrebe prevzeti otroci. Najbrž ni treba posebaj poudarjati, kako zelo jim to škoduje.

Glede na posamezne nezadovoljene sistemske potrebe, si otroci med seboj razdelijo vloge, ki jih morajo igrati, da družina lahko obstane. Tako se znajdejo v vlogi postaršenih otrok, čustvenih partnerjev enemu ali obema staršema, grešnih kozlov, družinskih herojev itd. Pomislite na tragiko edinca, ki mora na svojih plečih nositi celo paleto patoloških vlog. Kako naj potem ubožec sploh ve, kdo je on v svojem bistvu?  

Večja kot je patologija v družini, bolj rigidne in zacementirane so njene vloge. Če pogledamo stereotipni primer alkoholične družine.

Oče pije, sin ga mora razumeti, mu nositi alkohol, hkrati pa mora poslušati in tolažiti mater, kako trpi, ker ima tako groznega moža. Sin mora ves čas hoditi po prstih, da ne povzroči nasilnega izbruha pri očetu. Počuti se nesposobnega, ker ne zmore zavarovati matere pred očetovimi nasilni izbruhi in zadovoljiti njenih čustvenih potreb. Temu sinu se dogaja nepopisna krivica. Namesto, da bi starši zadovoljevali njegove potrebe in mu nudili varno, stabilno in vzpodbudno okolje za odraščanje, mora on prevzeti starševsko vlogo in skrbeti za lastne starše. To ima zanj seveda pogubne posledice. Trpi zaradi nizke samopodobe, tesnobe in socialne fobije.

Ta primer je sicer nekoliko ekstremen, vendar nazorno pokaže, kaj vse so pripravljeni žrtvovati otroci, samo da bi ohranili svojo nefunkcionalno družino pri življenju.

Če ste starši, ste dolžni narediti čisto vse, da poskrbite za svoje otroke in jih zaščitite. Nikoli ne smete dopustiti, da oni skrbijo za vas!

Človek ne more nikoli prekiniti s svojo družino, pa najsi gre na drug konec sveta in nikoli ne pokliče domov. Družina bo vedno del njega. V primeru, da je bila ta nefunkcionalna, je to še posebej težko.

V tem primeru je zelo priporočljivo, da si poiščete terapevtsko pomoč. V procesu psihoterapije boste lahko ozavestili in prečutiti, kaj se je dogajalo doma, se osvobodili nefunkcionalnih vzorcev in končno zaživeli svobodno.

Literatura: Gostečnik, Christian. 2004. Relacijska družinska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Originalni članek: Družina kot sistem