Strah pred intimo

 Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bili s čustveno nedostopnim partnerjem? Potem verjetno poznate

bolečino, ki jo prinese nezmožnost resnične bližine z ljubljeno osebo. Vedno se nekako izogne pogovorom o čustvih oziroma o vajinem odnosu, najsi bo to s humorjem, jezo, kritiko ali kakšno drugo strategijo za ohranjanje čustvene distance.

Morda pa ste se sami prepoznali v tistem od partnerjev, ki je čustveno manj dostopen. Večkrat vam je že bilo očitano, da ste odmaknjeni, da ne ljubite dovolj ipd. Vam pa se takšni očitki zdijo krivični, ker partnerja ljubite, vendar ga doživljate kot prezahtevnega in si želite samo malo samote in miru.

Kot bi stala vsak na svoji strani okenske šipe, le da ta ni narejena iz stekla, ampak iz strahu pred intimo oziroma ranljivostjo, ki jo intima prinese.

Zelo verjetno je, da je bil čustveno nedostopen posameznik v odnosih nekoč globoko ranjen, zato se je zaprl vase.
Čustvena nedostopnost je lahko začasna ali trajna. Nekdo je lahko začasno čustveno nedostopen zaradi določene okupacije kot je: družinska obveznost, delo, izobraževanje, zdravstvene težave, zasvojenost itd.
Pogost vzrok začasne čustvene nedostopnosti je tudi razhod ali smrt partnerja. Ta je v tem primeru zdrava in nujno potrebna, saj nas ščiti pred tem, da bi šli v nov odnos, preden pri sebi predelamo in izžalujemo prejšnjega.

Vsak od nas je bil že kdaj ranjen, zapuščen, prevaran, razočaran … pa je to nekako prebolel in se bil pripravljen v odnosih ponovno odpreti z dušo in telesom.

S čustvenimi ranami je podobno kot s telesnimi. Globlje, ko so, dlje se celijo. Najtrajnejše pa so tiste, ki so nastale že v otroštvu in so nam jih zadali (lahko povsem nehote) starši ali skrbniki.

Majhen otrok nagonsko čuti, da je bližina staršev nujna za njegovo preživetje. O tem govori Teorija navezanosti. Navezanost pomeni čustveno vez s starši. Kadar je otrok prestrašen, vznemirjen, žalosten, jezen ... išče starše, da bi ga pomirili.
Dolžnost staršev je, da svojega otroka slišijo, ga začutijo v njegovi stiski in potolažijo. Tega otrok zaradi nerazvitih možganov sam še ni sposoben. Večina staršev otroka umiri povsem nagonsko in ta razvije varen stil navezanosti, ki ga po večini prenese tudi na odrasle intimne odnose.

Nekateri starši pa tega zaradi različnih razlogov ne zmorejo. Morda so sami tako čustveno nestabilni, da otrok nezavedno čuti, da so njegove potrebe za starše preveliko breme, zato s svojo stisko ostaja sam, da bi ohranil starše.

Nekateri starši se na otroške potrebe, ki jih morda kaže z jokom ali besnenjem, odzovejo z ignoranco ali z jezo in sramotenjem.
Znano je, da so nekoč starši dojenčka dolgo puščali jokati v posteljici, češ, da se bo utrdil. Ne bo se utrdil, samo otopel bo, ker je obupal nad starši. Zato bo utihnil. S takšnim početjem ga starši niso lepo vzgojili, ampak so naredili nepopravljivo škodo, saj so ubili pomemben del svojega otroka.

Nekateri se na otroško jezo odzivajo z lastno in otroke kaznujejo, nemesto, da bi jih umirili. Nekateri njihov jok zavrnejo rekoč: “Fantki ne jokajo”.
Nekateri starši so do otrok zelo vsiljivi in se pretirano odzivajo na njihove občutke. Tako se bo otrok v strahu, da bi ga starši povsem preplavili, zaprl vase in s svojimi občutki ostajal sam. Le na ta način bo lahko ohranil košček avtonomije.

Nekateri starši so nezanesljivi in nekonsistentni. Takšnim staršem otrok ne more zaupati, da mu bodo na voljo, ko jih bo potreboval. Zato se jih mora okleniti in jih ne sme izpustiti izpred oči.

Otroci, ki so bili konstantno deležni katere od zgoraj naštetih starševskih strategij, so se morali nekako prilagoditi. Nekateri so ugotovili, da se lahko zanesejo le nase in razvili izogibajoč stil navezanosti. Drugi pa, da dobijo pozornost staršev, le če so posebno vztrajni in oklepajoči. Ti so razvili anksiozno preokupiran stil navezanosti.

Vse več raziskav podpira teorijo, da stil navezanosti pomembno vpliva na delovanje posameznikovih možganov. Pri osebah z varnim stilom je le to drugačno kot pri osebah z nevarnim stilom navezanosti. Stil navezanosti vpliva na posameznikovo samopodobo in predstavo o drugih ljudeh.

Varno navezani posamezniki so zaradi pozitivnih izkušenj s starši razvili prepričanje, da so vredni ljubezni in da se na druge ljudi lahko zanesejo. Zato nimajo težav zaupati in biti ranljivi v odnosih.
Posamezniki z nevarnim (izogibajoč, anksiozno ambivalenten, dezorganiziran) stilom navezanosti pa niso imeli te sreče. Zaradi negativnih zgodnjih izkušenj so razvili negativen model sebe in/ali drugih. Globoko v sebi verjamejo, da niso vredni ljubezni.

Medtem, ko izogibajoči čutijo, da ljudem ni varno zaupati in se najraje zanesejo le nase, bi se anksiozno preokupirani najraje zlili s svojim partnerjem, saj čutijo, da brez intimnega odnosa ne morejo preživeti.
Tragika je v tem, da se nemalokrat najdejo prav izogibajoče-anksiozni pari in se igrajo Tom in Yerry.

Najbrž vam ni treba ugibati, kdo je kdo. Čeprav sta si partnerja na prvi pogled zelo različna, je obema skupno to, da po čustveni bližini globoko hrepenita, hkrati pa ju je te na smrt strah. Zato bosta naredila vse, da do nje ne bo prišlo.
Zakaj bi anksioznega partnerja sicer privlačil prav izogibajoči, ki mu ne more dati bližine, po kateri že vse življenje hrepeni? Ob izogibajočem partnerju lahko ponovno podoživi občutke zavrnjenosti in osamljenosti, ki jih je nekoč že doživljal ob starših. Kljub temu, da so izredno boleči, mu predstavljajo edini način dnosa, ki ga pozna in mu zato paradoksalno pomenijo varnost. Hkrati pa upa, da bo tokrat drugače. Če bo dovolj vztrajen, bo dobil partnerjevo ljubezen in bil tako poplačan za pretekle krivice.

Zakaj pa izogibajočega partnerja privlači anksiozni? Če so bili njegovi starši zavračajoči, je zdaj on tisti, ki ima kontrolo. On je tisti, ki lahko sprejme ali zavrne anksioznega partnerja. Tako lahko lastne boleče občutke zavržensoti, neprimernosti, nevrednosti, nezavedno projicira na svojega partnerja. Če pa so bili njegovi starši vsiljivi in so mu nenehno dihali za ovratnik, z anksioznim partnerjem samo nadaljuje model odnosa, ki ga je imel s starši. To mu je poznano in na nek način varno.
Ker se je izogibajoči partner že zgodaj naučil zanikati svoje težke občutke, jih težko prepozna tudi pri ostalih in ima slabše razvito empatijo.

Če ste v katerem od obeh zgoraj opisanih vzorcev prepoznali sebe in/ali svojega partnerja, si preberite nekaj strategij za samopomoč.

Če ste se prepoznali v izogibajočem partnerju, lahko poskusite naslednje strategije:
1. Poskušajte brati čustva svojega partnerja, potem pa skupaj preverita, ali ste ga pravilno prebrali.

2. Ko vam bo partner razlagal, kako se ob vas počuti, še zlasti, če bodo ta čustva negativna, skušajte zdržati do konca. Verjetno bo to za vas izredno težko, vendar ga ne prekinjajte, ne menjajte teme in ne pobegnite.

3. Naučite se prepoznati in poimenovati svoje občutke. Pri tem vam je lahko v pomoč knjiga Emocije (Zoran Milivojević) ali kakšna druga literatura za čustveno opismenovanje.

4. Če vas kdo od bližnjih vpraša, Kako si?, mu ne odgovarjajte le z Dobro, ampak mu povejte, kako se dejansko počutite.

5. Bolj kot boste do svojega partnerja odmaknjeni, bolj se vas bo oklepal in manj prostora vam bo dal. Večkrat mu povejte in pokažite, da ga ljubite in da je za vas nenadomestljiv.

6. Nikoli ne postavljajte svojega dela in kariere pred odnose. Če vam poslovno kdaj spodleti, se ne boste mogli na nikogar opreti. Če vam uspe, pa ne boste imeli nikogar, s katerim bi lahko uživali sadove svojega dela. Da bi bili ljubljeni in sprejeti, vam ni treba biti popolni oziroma super uspešni.

Če ste se prepoznali v anksiozno preokupiranem partnerju, pa lahko poskusite naslednje: 1. Ko se bo vaš izogibajoči partner zaprl vase in bil do vas zavračajoč, to verjetno pomeni, da je anksiozen in se skuša pomiriti. Če se da, tega ne vzemite osebno.

2. Tudi, če izogibajoči partner to zanika, trpi zaradi močnih in bolečih negativnih čustev. Če utihne, se umakne ali pa v pogovoru začne intelektualizirati, potem odnehajte in poskusite spet drugič.

3. Če ima izogibajoči partner potrebo po odmiku, ga ne zasledujte. Le še bolj se bo umikal. Dajte mu dovolj prostora in časa, da vas začne pogrešati. (Seveda, če ste zmožni zdržati z lastnimi težkimi občutki.)

4. Zavedajte se, da če v odnosu potrebujete ogromno intimnosti, potem boste zelo verjetno izbrali partnerja, ki vam jo bo težko nudil.

5. Bodite čustveno ogledalo svojemu partnerju. Povejte mu, kako mislite, da se počuti in zakaj se vam tako zdi. tako mu boste pomagali razviti boljše zavedaje lastnih občutkov. Primer: Si morda jezen? Tako se mi zdi, ker govoriš z jeznim tonom in tvoja drža je napeta.
  (Strategije so povzete po dr. Hal Shorey. )


Še dobro, da so naši možgani gnetljiv organ in nič ni zapisano v kamen. Ne pozabite, da se da stil navezanosti iz nevarnega v varnem odnosu preobilikovati v varnega. Temu se reče prislužena varna navezanost. Ta pot nikakor ni lahko in kratka, vendar je nujna, če si želite kakovostnega in izpolnjujočega intimnega odnosa.  Pri tem vam je seveda lahko v pomoč tudi psihoterapija.


Literatura: Maša Žvelc in Gregor Žvelc. Stili navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15, 3 (2006).
Hal Shorey,, Fear of Intimacy and Closeness in Relationships. Posted: 18. 4. 2015 https://www.psychologytoday.com/blog/the-freedom-change/201504/fear-intimacy-and-closeness-in-relationships 


Originalni članek: Strah pred intimo