Otožni januar

Globoko smo že zakorakali v januar. Kako se počutite? Če je vaš odgovor v redu, potem sem zelo vesela za vas. Če pa ste nekoliko otožni, črnogledi in imate manj energije kot sicer, potem vedite, da je to nekaj normalnega. Profesor Carry Cooper iz Univerze v Lancastru je takšne mračne občutke poimenoval akutni postpraznični depresivni sindrom.

Prazniki so mimo in vrniti se moramo k svoji običajni dnevni rutini. Če smo jih preživeli lepo, je  tega zdaj konec, na obzorju pa še ni nobenih novih praznikov. Če pa so bili prazniki za nas težki, nam ostaja neprijeten priokus, ker si nismo uspeli odpočiti in si napolniti baterij. Poleg tega imamo morda občutek, da so se vsi razen nas imeli odlično. Eno najpogostejših januarskih kramljanj je namreč: Kje si bil pa ti za Novo leto?

Januarja od sebe pogosto pričakujemo preveč. V blišču praznikov smo opogumljeni od šampanjca sami sebi obljubili cel kup stvari, ki jih bomo naredili v Novem letu.

Začela bom telovaditi.

Nehal bom kaditi.

Shujšala bom.

Končno bom diplomiral.

Bolj varčna bom z denarjem.

Naučil se bom Nemško.

Našla bom ljubezen.

Bolje se bom razumela s svojim možem.

Zamenjal bom službo.

Ne bom se več prepirala z mamo ...

Skratka, januarja bomo postali povsem novi, boljši ljudje. In potem smo razočarani in jezni, ker nam ne uspe. Počutimo se kot navadne zgube. In to nam lahko precej pokvari razpoloženje. Pri tem pa ne pomislimo, da smo do sebe morda preveč zahtevni. Hočemo vse in to takoj. Velikokrat pozabljamo, da ima leto 12 mesecev in da nam ni treba že januarja izpolniti vseh novoletnih zaobljub.

Statistike kažejo, da novoletne zaobljube izpolnimo v le približno 8 odstotkih.

Razlog je verjetno ta, da si zadamo preveč. Dovolj bi bila že ena sama zaobljuba. Ko človek prebere cel seznam stvari, ki jih pri sebi ne mara, najbrž ravno ne poka od  energije in motivacije za spremembo, prej nasprotno. Osramočen, ker se je spet pregrešil in pojedel kos torte, obupan poseže še po drugem. Poleg tega smo pogosto nepotrpežljivi in obupamo, če rezultat ne pride takoj. Morda se zaobljubimo zaradi občutka krivde in ne iz resnične želje in potrebe.
Pogosto si tudi nekaj zadamo, ne da bi si naredili podroben načrt, kako bomo zadevo izvedli.

Poleg tega od sebe zahtevamo največ, ravno takrat, ko imamo za to sezonsko gledano najslabše pogoje. Čustveno smo izčrpani od praznikov, pa tudi vreme nam bolj slabo pomaga. Januar je največkrat mrzel, siv in meglen. Ne dobimo dovolj sončne svetlobe.

Vsa narava pozimi počiva, žabe otrpnejo in medvedi spijo v svojih brlogih. Ljudje pa, ko da ne bi bili del narave, od sebe pričakujemo, da bomo izpolnili vse novoletne zaobljube.

Temu nujno sledi neuspeh in slaba volja. Če bi bil prvi januar recimo marca, bi nam bilo gotovo lažje.
Zato bi vam rada rekla, bodite prizanesljivi do sebe. Poskrbite zase. Poskusite dobiti čimveč dnevne svetlobe. Vzemite si čas zase in za svoje najdražje. Počnite stvari, ki so vam v veselje. In nihče ne pravi, da tudi januarja ne morete organizirati odlične zabave, ki je lahko veliko boljša od tiste prisiljene novoletne.

Če pa vam je pretežko in si sami ne morete pomagati, ne oklevajte in si poiščite pomoč strokovnjaka. Niste sami.

Originalni članek: Otožni januar