“Tretjina parov je srečnih, tretjina se jih razide, tretjina pa je na skrivaj nesrečnih.”
Ta domislica se mi zdi posrečena in kar točna. Ampak zakaj bi nekdo vztrajal v odnosu, ki ga onesrečuje?
Razlogov je veliko. Zaradi otrok, iz strahu pred osamljenostjo, družbene stigme, pomanjkanja odločnosti, finančne odvisnosti, skupnega premoženja, strahu pred partnerjevo reakcijo … Vse te razloge poganja strah, ogromno strahu.
Zamišljamo si katastrofalne scenarije:
Kaj,
če bom potem za vedno ostal sam? Kaj, če me bodo sorodniki obtoževali?
Kaj, če mi bo vzel otroke? Kaj, če ne bom mogla preživeti sama? Kaj, če
si bo kaj naredil, ko ga bom zapustila?
Tako prestrašeni in nesrečni ohranjamo status quo. Ampak strah ne bi smel biti razlog, zakaj smo z nekom. Edini pravi razlog je ljubezen, kajti le tako bomo v odnosu lahko srečni.
Pomislite,
kakšno breme nosi otrok, katerega starši so skupaj le še zaradi njega.
Pa saj tega ne ve, boste morda rekli. Seveda ve, če ne razumsko, pa to
zagotovo čuti. Otrok za svoj optimalen razvoj nujno potrebuje srečne
starše. Zato si bo podzavestno prizadeval, da bi jih osrečil, tako, da
bo skušal izpolnjevati njihove neizpolnjene čustvene potrebe. To pa je seveda zloraba. Starši morajo skrbeti za otrokove potrebe in nikoli obratno!
Zato je prizadevanje za lastno srečo ena naših glavnih človeških in starševskih dolžnosti.
Tudi,
ko ste se nazadnje peljali z letalom, vam je stevardesa povedala, da
morate v primeru nesreče kisikovo masko najprej nadeti sebi in šele nato
otroku. Kako bi sicer lahko poskrbeli zanj, če bi se sami onesvestili?
Tako tudi nesrečni in zagrenjeni ne morete skrbeti za otroke, ne da bi
jim nehote zadajali čustvene rane.
Ne
pravim, da se razidite, ampak, da se potrudite za svoj odnos. Vzemite
si čas in poglejte svojega partnerja. Zares ga poglejte. Vprašajte ga,
si srečen?
Tega
človeka, ste si sami izbrali. Skušajte se spomniti, kaj vas je
pritegnilo k njemu? Kaj vas je privlačilo? Kaj vas še vedno privlači?
Bodita iskrena drug do drugega. Kaj bosta skupaj naredila za vajin
odnos?
Seveda
si morata za dober odnos prizadevati oba. Če je trud enostranski, ne bo
šlo. Še zlasti, če je vaš partner nespoštljiv, grob, nefunkcionalen in
se ne želi spremeniti, potem vam žal ne preostane drugege, kot da ga
zapustite. S tem dolgoročno delate uslugo tako sebi kot svojim otrokom.
Lažje
reči, kot storiti, boste morda rekli. Ampak življenje ni vedno lahko,
včasih je prav presneto težko. Pomembno je, da mislite nase in na svojo
srečo, kajti če boste srečni vi, bodo srečni tudi vaši otroci. Otroci ne
potrebujejo zagrenjenih žrtvujočih se staršev ampak zadovoljne in
ljubeče starše.
Skušajte si zamisliti lastni epitaf. Kaj si želite, da bi pisalo na njem?
Vse življenje je bil prestrašen in skrivaj nesrečen.
ali
Sledil je sebi in svojim sanjam.
Originalni članek: Na skrivaj nesrečni
Ni komentarjev:
Objavite komentar