“Boleče je pogledati na lastne težave z zavedanjem, da nam jih ni povzročil nihče drug, kot mi sami.” Sofokles
Slovenci
imamo jamranje v genih. Ta lastnost je najverjetnje kulturnozgodovinsko
pogojena, saj kot “narod hlapcev” nismo imeli kaj dosti možnosti
odločanja in tako nam je ostalo le jamranje. Samo če se ozremo na
slovensko literaturo s Cankarjem na čelu, nam kmalu postane jasno, da
kot narod nismo ravno zgled optimizma, življenjskega elana in akcije.
Raje ždimo na svojem kavču ali v gostilni in jamramo. Ste vedeli, da
imamo celo spletno stran jamraj.si? Če želite, lahko takoj odjamrate
tja, lahko pa nadaljuejte z branjem tega članka.
Nič
ni narobe, če sem in tja malo potarnamo, problem pa nastane, kadar
jamranje postane nadomestek za akcijo. Prvo je gotovo lažje kot drugo,
saj ne zahteva nobenega napora in prinese začasno olajšanje. Poleg tega
nam omogoča, da ostanemo v coni udobja in se smilimo sami sebi.
Za
svojo nesrečo oziroma neugoden položaj je seveda najbolj prikladno
okriviti druge. Na primer politike, starše, šefa, partnerja, slabo
vreme, boga ... Tako nam ni treba prevzeti odgovornosti za lastno
življenje. In če ne prevzemam odgovornosti, mi ni treba ničesar
spremeniti. Kot vemo, vsaka sprememba prinese določeno mero stresa in
negotovosti. Zato je najbolje ostati sicer kronično nezadovoljen, vendar
na varnem in dobro poznanem terenu. Potreba po varnosti je po Maslowu
namreč mnogo pred potrebo po samorealizaciji.
Na veliko stvari res nimamo vpliva, zato vplivajmo na tiste, na katere lahko. To dobro ponazori spodnja molitev:
»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« dr. Niebuhr Reinhord
Rodimo
se z zelo različnimi izhodišči za življenje. Nekateri ljubečim staršem,
drugi nasilnim alkoholikom. Nekateri v vili v bogati soseski, drugi na
kupu smeti. Nekateri zdravi, drugi invalidni, nekateri nadpovprečno
inteligentni, drugi z manjšimi umskimi sposobnostmi … Zato je primerjati
se z drugimi podobno nesmiselno, kot na maratomu ujeti nekoga, ki je
štartal dve uri pred nami.
Otrok
seveda ni odgovoren za to, kje, kakšnim staršem in kakšen se je rodil.
Ko odraste pa postane odgovoren za to, kaj bo naredil s svojim
življenjem.
Z odraščanjem
prevzemamo čedalje več odgovornosti. Najprej moramo sami pospraviti
svoje igrače in si umiti zobe. Odrasli v polnem pomenu besede pa smo
šele takrat, ko v prevzamemo odgovornost za lastno življenje. Veliko
ljudi žal nikoli ne pride do te točke.
“Kadar kriviš druge, se odpoveš moči, da sam nekaj spremeniš.”
neznani avtor
Dokler človek verjame, da so za vse njegove tegobe krivi drugi, bo njegovo življenje v praznem teku. Namesto, da bi zavzel aktivno držo, bo zapravljal čas s pritoževanjem in iskanjem krivcev za svojo nesrečo.
Zato
je zdaj skrajni čas, da prenehate z jamranjem in stopite v akcijo. Za
začetek lahko napišete seznam stvari, s katerimi ste v življenju
zadovoljnji in tistih, s katerimi niste. Nato slednje razdelite na dva
dela. Tiste, na katere nimate vpliva in na tiste, na katere imate vpliv.
Na slednjem seznamu ob vsaki točki napišite, kaj lahko sami naredite za
izboljšanje položaja. Verjemite, da v resnici lahko naredite mnogo več,
kot si mislite.
Na primer, da ste že dolgo brez službe. Ste
res naredili že čisto vse, da bi jo našli? Le pošiljanje prošenj ni
dovolj. Ste se udeležili vseh možnih brezplačnih izobraževanj s tečaji
podjetništva na čelu? Ste se v podjetju, kjer bi radi delali oglasili
osebno? Ste razmislili o lastni podjetniški poti?
Na primer, da se že dolgo trudite shujšati. Ste
res poskusili že čisto vse? Ste se posvetovali z osebnim zdravnikom?
Ste obiskali nutricionista? Ste redno telesno aktivni? Ste razmišljali,
da je vaša prekomerna potreba po hrani izraz neke nezadovoljene čustvene
potrebe, ki jo tešite s hrano?
To
sta le dva primera. Seveda pa je za vsako spremembo potrebna močna
volja in motivacija. Motivirani smo ponavadi takrat, kadar verjamemo, da
nam bo nekaj uspelo. Pri tem pa zelo pomaga, če si cilj razdelimo na
več manjših ciljev.
“Samodisciplina
pomeni delati tisto, za kar vemo, da je prav in pomembno, pa četudi je
težko. To je hkrati najboljša pot do ponosa, samozavesti in osebnega
zadovoljstva.” Brian Tracy
Ljudje
imajo pogosto težave s samozavestjo prav zato, ker ne prevzamejo
odgovornosti za svoje življenje. Namesto tega ostajajo v vlogi žrtve,
kar močno ohromi njihove ambicije, dosežke in odnose.
Ne prevzeti odgovornosti za svoje življenje je kot rečeno na nek način lažje, udobneje, bolj varno.
S
tem, ko se izognemo odgovornosti in jo preložimo na ostale, pa se
odpovemo tudi lastni moči in tako namesto glavni igralci ostajamo zgolj
statisti svojih življenj. Saj poznate reklo, da tisti, ki nič ne tvega,
pravzaprav tvega vse.
Originalni članek: Recite jamranju stop!
Ni komentarjev:
Objavite komentar