Ste
na splošno v stiku s svojim telesom ali večino časa preživite v glavi?
Posamezik, ki deluje le na razumski ravni in izključi telesno, je
odrezan od pomembnih informacij. Telo nam namreč posreduje
informacije, ki prihajajo od zunaj in iz nas samih. Lahko gre za
preproste signale kot sta užitek in bolečina, pa tudi kompleksnejše, kot
je intuicija. Naša čustva pogosto najprej zaznamo v telesu. Ko
smo žalostni, nas boli srce, ko nas je strah, v želodcu občutimo
bolečino, ko smo jezni, čutimo pritisk v glavi, ko smo zaljubljeni,
pravimo, da imamo metuljčke v trebuhu. Močna čustva celo ustvarjajo
biokemične spremembe v telesu.
Alojz Ihan v svoji Hvalnici rešnjemu telesu na pomembnost telesa pokaže z ustrojem možganov.
“Njihov
pretežni del se namreč ukvarja z uravnavanjem telesnih procesov, le
manjši del pa s tisto možgansko funkcijo, s katero se najraje enačimo,
tj. s funkcijo (samo)zavedanja, duševnosti, zavesti in podzavesti.”
(Možina 2012)
Možgani v glavi pa niso edini možgani v človekovem telesu. Ste že slišali za trebušne "možgane" ali enterični živčni sistem? Te
je 30 let raziskoval Gerhson (1998) in prišel do ugotovitev, da tvorijo
živčni sistem, sestavljen iz enakih nevronov kot možgani v glavi in se
spontano odzivajo na zunanje dražljaje.
“Glede
na vrsto teh dražljajev pa sprožijo izločanje ustreznih psihoaktivnih
snovi, ki vplivajo na naše razpoloženje ter nas opozarjajo na nevarnosti
in med njimi vzdržujejo ravnovesje. Z možgani v glavi so povezani preko
hrbtenjače in živca vagusa, preko katerega pošiljajo veliko več
signalov v možgane v glavi, kot jih od tam prejemajo.” (Furlani)
Tako
imamo dva centra odločanja, enega v trebuhu in drugega v glavi. Vendar
je telesni hitrejši od miselnega, tako da je signal, ki pripotuje iz
trebuha v možgane vedno že čustveno obarvan. Vprašanje pa je ali bomo
čustveno komponento upoštevali ali jo bomo zatrli kot nepomembno in se
odločili le na podlagi razuma.
Če
izgubimo stik s svojim telesom, izgubimo tudi stik s svojimi resničnimi
občutki, potrebami, željami, hrepenenji. Naše doživljanje postane
čustveno osiromašeno in golo razumsko. Tako življenje pa je robotsko in
na dolgi rok neizpopolnjujoče.
Osnovna
čustva kot so strah, jeza, gnus, žalost in veselje imajo evolucijsko
preživetveno funkcijo in so nekakšen kompas, ki nam kaže, kje se
trenutno nahajamo v odnosu do sveta in do sebe.
Kot otroci smo večkrat slišali, da je strah znotraj votel, okrog ga pa nič ni.
S tem so nam naši starši seveda hoteli povedati da bavbav, ki se ponoči
skriva pod našo posteljo, v resnici ne obstaja, vendar so nam zraven
sporočali še nekaj drugega. Ni v redu, če te je strah. Tudi fraza fantje ne jokajo, je moškim povzročila veliko škode.
Ker
smo dobili sporočilo, da nekatera naša osnovna čustva niso družbeno
sprejemljiva, smo se jih naučili skriti pod kompleksnejša in družbeno
bolj sprejemljiva.
To
dobro opiše Alenka Rebula: “Žalost lahko skrijemo pod cinizem, strah
pometemo pod napadalnost, nemoč pod neumorno delavnost, manjvrednost pod
samozadostnost … Večina ljudi ve samo, da so živčni in napeti ali
utrujeni in izčrpani ali razočarani in vsega naveličani. To pa niso
osnovna čustva, to so že predelave in največkrat nimamo pojma, za kaj
gre.” (Rebula 2007)
V
naši k storilnosti naravnani družbi so cenjeni ljudje, ki nikoli ne
počivajo. Tudi, če zbolijo, ne ostanejo doma, ker posel seveda ne sme
trpeti. Delajo pozno v noč in so kronično neprespani. Poleg službe
počnejo še tisoč stvari, so nenehno v pogonu. Tudi počitnice preživljajo
zelo aktivno. Na morju vstajajo ob sedmih zjutraj in tečejo z obveznim
merilcem, ki jim pokaže, koliko kalorij so že pokurili. Brez najmanjšega
sočutja do svojih izmučenih teles.
Ko
ženska zanosi, mora biti najprej fit in nasmejana nosečnica, ko rodi pa
fit in nasmejana mamica. Vsi strmijo v ostanek njenega trebuha in se
sprašujejo, kdaj se ga misli znebiti in zakaj za božjo voljo se ga še
ni.
Kdaj smo dopustili, da je naše telo, ki je tako zelo pomembno in tako zelo naše, postalo tako zasužnjeno?
Kako lahko pridem v stik s telesom?
Za
začetek bodite pozorni na svoje dihanje. Dihate plitvo iz prsnega koša
ali poglobljeno iz trebuha? Če dihamo iz trebušnega predela sta glava in
trebuh bolje povezana, posledično prihajamo v stik s seboj. Poleg tega
se ob poglobljenmu trebušnemu dihanju vklopi parasimpatik-tisti del
avtonomnega živčnega sistema, na naše telo deluje sprostitveno.
Pojdite v naravo, meditirajte, rekreirajte se, vendar zmerno.
Ko boste začutili, da se z vami nekaj dogaja, da ste napeti, razdraženi, utrujeni, se ustavite in se vprašajte, kaj se ta hip dogaja v mojem telesu? Poskušajte te občutke locirati. Čutite pritisk v glavi, napetost v prsnem košu, bolečino v trebuhu, drhtite, imate otrple okončine? Če se poglobite v svoje telo, vam ni treba odreagirati v afektu, nekoga nadreti, izbruhniti v jok … ampak raje ugotovite, kaj se znotraj vas v resnici dogaja. Ko boste prejeli in upoštevali to sporočilo, se bo vaše telo lahko umirilo. Tega se med drugim učimo tudi v psihoterapiji.
Če
svojega telesa ne boste poslušali, kaj vam govori, bo začelo glasno
vpiti v obliki kakšne bolezni. Zato ga začnite poslušati ZDAJ.
Literatura:
Metka Furlani, Telo in dotik v psihodinamski psihoterapiji.
Alenka Rebula, Blagor ženskam, 2007. založba ZTT.
Miran Možina, Uvodnik o hvalnci telesu, Kairos, 2012.
Originalni članek: Prisluhnite svojemu telesu
Ni komentarjev:
Objavite komentar