Štirje lističi sreče

 »Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje duševno zdravje kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, normalno obvladuje stres v vsakdanjem življenju, svoje delo opravlja produktivno in je sposoben prispevati k skupnosti, v kateri živi« (Wikipedia).

Duševno zdravje torej ne pomeni samo odsotnosti bolezni, ampak tudi dobro počutje. Naše dobro počutje pa naj bi bilo sestavljeno iz treh področij: telesnega, psihološkega in socialnega.

Ker sta duh in telo neločljivo povezana, se težko počutimo dobro, kadar nas kaj boli ali kadar nas pestijo psihološke težave. Znano je, da psihični problemi lahko vplivajo na razvoj fizične bolezni in obratno. Ker pa smo ljudje tudi socialna bitja, so odnosi s soljudmi bistvenega pomena za naše dobro počutje.

Kako lahko popravim in vzdržujem svoje duševno zdravje?

Znana hrvaška psihologinja in terapevtka Ljubica Udović-Vranić nam ponuja odličen model, ki mu pravi kar štiriperesna deteljica oziroma simbol sreče. Naše duševno zdravje namreč sloni na štirih lističih:

1.      negovanje samozavesti,

2.      čustveno polnenje,

3.      meje v medosebnih odnosih in njihovo ohranjanje,

4.      dejavno življenje.

1.      Negovanje samozavesti

»Samozavest je prepričanje, da bomo z nekim dejanjem dosegli želen oziroma ugoden izid. Je tudi naša sposobnost, da prenesemo tveganje za neugoden izid ter morebitno škodo, ki bi nam jo to prineslo« (Udović-Vranić 2014, 13).

Zato samozavest krepi motivacijo. Ponavadi smo za neko aktivnost motivirani takrat, ko menimo, da nam bo uspelo, zakaj bi se je sicer sploh lotili? Brez samozavesti tudi ne moremo biti ustvarjalni, saj se ničesar ne upamo lotiti, ker se preveč bojimo neuspeha in s tem neodobravanja okolice.

Na našo samozavest imajo velik vpliv zgodnje izkušnje iz otroštva in mladosti. Če smo bili deležni izrazito stroge vzgoje, kjer so nas starši veliko kritizirali in malo hvalili, je to precej načelo našo samozavest, saj smo od njih dobili sporočilo, da smo nesposobni in da iz nas nikoli ne bo nič.

Če pa se je zgodilo obratno, da so nas starši hvalili za vsako malenkost, nam govorili, kako smo posebni in nadarjeni, smo si ustvarili grandiozno, nerealno podobo o sebi, ki pa se ob stiku z resničnostjo največkrat sesuje kot hišica iz kart.

 Pri izgradnji otrokove in mladostnikove samozavesti imajo pomembno vlogo tudi učitelji, trenerji in drugi pedagoški delavci.

Naši samozavesti zelo godijo pohvale, vendar naj se te ne nanašajo na naše osebne lastnosti, ampak na naša dejanja. Če otroku na primer rečemo, da je pravi mali Picasso, bomo v njem nehote ustvarili pritisk, ki bo zadušil otrokovo ustvarjalno svobodo. Ko se bo naslednjič znašel pred praznim listom papirja, bo temeljito razmislil, kaj in kako naj nariše, da bo upravičil našo pohvalo. Zato bo veliko bolje, če bomo rekli kaj takšnega: »Všeč mi je tvoja slika, vidim, da si uporabila veliko zelene barve«.

Na srečo pa samozavest ni nekaj dokončnega in statičnega, ampak se lahko tudi spreminja. Dvignemo si jo lahko tudi sami.

• Tako, da si zastavljamo realne, majhne in dosegljive cije.
• Da opazimo vsak, še tako majhen uspeh.
• Tako, da se družimo z ljudmi, ki znajo celiti nas in naše dosežke.
• S tem, da svoja pričakovanja prilagodimo realnim okoliščinam.

Samozavest ima to lepo lastnost, da se lahko prenaša iz enega področja na drugega. Če nam ne uspe pri eni stvari, lahko poskusimo z drugo in se nato z okrepljeno samozavestjo spet vrnemo k prvi.

Za konec pa nas avtorica spomni še na to, da uspeha ne moremo meriti le v dosežkih, uspeh je že to, da si prizadevamo.

2.      Čustveno polnenje  

»Čustveno polnenje predstavlja vse tiste stvari v nas in zunaj nas, zaradi katerih doživljamo pozitivna čustva. Pozitivna čustva, s katerimi se polnimo, lahko prihajajo iz nas in jih namenjamo sebi in drugim, lahko pa prihajajo od ljudi iz naše okolice« (tam, 17).

»Kaj pa če mi nihče ne namenja pozitivih čustev?«

To je najbrž zato, ker jih tudi vi ne namenjate drugim. Pomislite, kdaj ste se nazadnje komu nasmehnili, rekli ali storili kaj prijaznega. Te stvari ponavadi delujejo vzjemno.

Namesto, da v službo pridete namrščeni in zagrenjeni, se sodelavcem raje nasmehnite in jih lepo pozdravite. Veliko bolje se boste počutili in tudi odziv ljudi okoli vas bo najverjetneje pozitiven. Seveda je možno, da naletite na kakšnega sitneža, ki vas bo le  čudno pogledal, čustveno polnjenje je namreč povezano tudi s tveganjem. Vendar ne obupajte in poskusite drugje.

Nekateri ljudje se zapirajo vase, ker se čustev bojijo. Ker bi se radi zaščitili pred negativnimi občutki, se posledično prikrajšajo tudi za pozitivne. Pozitivno čustveno polnenje je povezano s spontanostjo, neposrednostjo in ustvarjalnostjo, negativno pa s strahom, zadržanostjo in togostjo.

Da bi se lahko napolnili s pozitivnimi čustvi, pa moramo seveda prej vedeti, kaj nas veseli.

Tega pa zaradi tlačenja svojih pristnih potreb in želja, mnogi ne vedo več. Poglobite se vase in  to znova ugotovite.

3.      Meje v medosebnih odnosih in njihovo ohranjanje

»Kako se lahko zgodi, da ne ohranjamo mej lastne identitete? Kdo smo, do kje segamo in kje se začne druga oseba?« (tam, 22).

 Otrok je v začetku eno z mamo. Z uporabo besede jaz, se postopoma izoblikuje njegova identiteta. Postopoma spozna tudi, kje so meje med njim in drugimi. To je sestavni del odraščanja.

Ko odrasla oseba prestopi mejo drugega človeka, je največkrat pod vplivom čustev. Če so ta čustva pozitivna, se z drugo osebo čutimo eno. To se nam dogaja v trenutkih zbližanja z ljubljeno osebo.  Če pa v tem zlivanju in prepletanju vztrajamo ves čas, to najbrž kaže na strah, da bi bili sami s seboj, da bi bili sami odgovorni za svoje življenje in za svojo srečo. Četudi smo v paru, nikoli ne smemo pozabiti stati na lastnih nogah.

Mejo drugega človeka lahko prestopimo tudi pod vplivom negativnih čustev, ki jih sami nismo sposobni obvladati. Takrat govorimo o nasilju. Nasilje je vsak prestop meje drugega, za katerega nimamo dovoljenja.

Z mejami zavarujemo sebe in ljudi okrog nas. Če ne poznamo svoje meje, ne vemo kdo smo in živimo na tujem ozemlju.

4.      Dejavno življenje

»Bolje je biti igralec kot navijač« (tam, 27).

Redna fizična aktivnost je ključnega pomena za naše telesno in duševno zdravje. Seveda mora biti prilagojena posameznikovim zmožnostim in starosti.

Mnogo ljudi večino svojega odraslega življenja presedi in vstane le toliko, da zamenja sedež. To je za naše zdravje naravnost katastrofalno. Tudi, če imamo sedečo službo, lahko nekaj časa stojimo, če si računalnik postavimo nekoliko višje. In pol ure na dan za hojo ali tek si lahko vsakdo vzame.

Tudi, če je človek bolan ali oslabel, skoraj vedno obstaja neka njemu prilagojena aktivnost. Samo pomislite na paraolimpijske igre ali telovadbo v domu za starejše. Optimalno pa je, da si trikrat na teden privoščite rekreativno vadbo ob kateri se prepotite.

Vsi štirje lističi štiriperesne deteljice so med seboj tesno povezani, saj rastejo iz istega stebla, ki se imenuje duševno zdravje. Več si seveda lahko preberete v knjigi »Pustolovščina osebne preobrazbe«.

Viri:

Wikipedia

Udović-Vranić, Ljubica. 2014. Pustolovščina osebne preobrazbe.LJUBLJANA: eBesede.

Originalni članek: Štirje lističi sreče