Razvajeni otroci

Kaj je in kaj ni razvajanje

Nekateri starši, ki razvajajo, pravijo, da to počnejo zato, ker imajo otroka preveč radi. Takšno prepričanje je zmotno, saj nikogar ne moremo imeti preveč radi. Crkljanje in izkazovanje ljubezni nista razvajanje.

Starši moramo poleg otrokovih fizičnih in materialnih potreb  zadovoljevati tudi njegove čustvene potrebe po zavarovanosti, sprejetosti, bližini in ljubljensti. To nikakor ni razvajanje. Razvajenje se začne s tem, ko stvari, ki bi jih otrok že zmogel sam, počnemo namesto njega. To počnemo v dobri veri, da mu pomagamo, v resnici pa iz svojega otroka postopoma »delamo invalida«.

Področja razvajanja

Razvajanje se po Bogdanu Žoržu začne že v zibelki. Otrok opazi predmet, ki mu je zanimiv, vendar ga ne doseže. Zato se prične stegovati k njemu. »Skrbni« starši, ki opazijo njegov napor, ne morejo gledati, kako se »revček« muči in mu predmet brž dajo v roko. S tem ga prikrajšajo za zadovoljstvo, ki bi ga občutil, če bi samemu uspelo doseči predmet, za ustvarjalnost in izkušnjo, da se trud poplača. Tako se bo postopoma naučil, da se njemu samemu ni treba truditi, saj bodo za vse poskrbeli starši.

Telesni razvoj

Starši iz reklamnih oglasov za otroške izdelke vedno znova dobivamo sporočila, da moramo poskrbeti za idealno, sterilno okolje svojega malčka. Oblečen mora biti v najlepša in najmehkejša oblačila, niti minuto ne sme biti moker in lačen, preoblači in kopa se ga pri točno določeni temperaturi. V prostoru, iz katerega morajo biti odstranjeni vsi potencialno nevarni predmeti, pa ne sme biti niti praška. Da o prepihu sploh ne izgubljamo besed.

Seveda je treba poskrbeti za otrokovo varnost in udobje, vendar s pretiravanjem lahko otroka telesno razvadimo. To pa pomeni, da se se ne bo znal izogibati nevarnostim, ker bo pričakoval, da je vse prilagojeno njemu, njegov obrambni mehanizem se ne bo ustrezno razvil, ker se mu zaradi naše pretirane skrbnosti ne bo treba. Tak otrok bo bolj podvržen pogostemu zbolevanju in alergijam.

Socialni razvoj

Ker je človek socialno bitje, se mora naučiti zdravega in funkcionalnega sodelovanja z drugimi ljudmi. »Otrokov socialni razvoj pa se začne v komunikaciji z mamo, ko se otrok začne zavedati, da on in mama nista (več) eno. Z mamo začne vzpostavljati stik in preko stika komunikacijo« (Žorž 2002, 54). Če se otrok zdravo razvija, bo postopoma dobil občutek zase kot samostojno bitje in za drugega kot nekaj od njega ločenega.

Še vedno bo precej časa preživel v stiku z materjo, vendar bo ugotovil, da se od nje lahko tudi oddalji in se ji spet približa. Enako pa lahko stori tudi mama. Njen umik ne bo vedno po njegovi želji, zato bo občasno tudi frustriran in bo glasno protestiral. Če se bo mama na to frustracijo odzvala ljubeče, vendar odločno, se bo sprijaznil,  da si mora mamo deliti z drugimi ljudmi in z njenim delom. Postopoma bo ugotovil, da ne ona ne drugi ljudje na svetu niso le zato, da strežejo njemu, ampak, da imajo tudi svoje potrebe in živijo svoja življenja.

Naučil se bo prepoznati, kdaj potrebuje stik z drugim in kako ga lahko vzpostavi, pa tudi, kdaj potrebuje umik in kako ga lahko izvede. Hkrati pa se bo pri drugih naučil prepoznati, kdaj potrebujejo stik in kdaj bi bili radi sami. Naučil se bo tudi prenesti razočaranje in spoštovati  želje drugih.

Razvajajoči starši pa otroku predstavijo »idealno« okolje, ki je vedo pripravljeno na stik z njim, saj so otroku vedno na voljo in vedno izpolnijo vse njegove želje. Tako otrok dobi lažno predstavo, da so ljudje na svetu zato, da zadovoljujejo njegove potrebe. Zato se bo težko vključeval v družbo, saj ne bo zmožen konstruktivnega sodelovanja z drugimi, hkrati pa bo nenehno razočaran in prepričan, da se mu dogaja krivica.

Čustveni razvoj

»Za razvoj otrokovih čustev je pomembno čustveno »ozračje« v katerem otrok odrašča. Pomembno je, kakšne možnosti ima za prepoznavanje in izražanje čustev, za prepoznavanje učinkov, ki jih imajo njegova čustva na druge« (Žorž 2002, 57).

Razvajajoči starši otroku omogočijo, da zraža svoja čustva, vendar se nanje odzivajo pretirano oziroma neustrezno.Nekateri starši ne prenesejo, da bi bil njihov otrok žalosten ali jezen. Ker ne prenesejo  otrokovega joka, ga hočejo v hipu prekiniti s pomilovanjem, ga zamotiti z igračko ali hrano, ne da bi se potrudili izvedeti, kaj je resničen vzrok te žalosti. Prav tako se ustrašijo malčkove jeze in mu začnejo v vsem popuščati, le da bi se ji izognili.

Če takšno obnašanje staršev preraste v vzorec, čustva počasi izgubijo svojo pristnost in postanejo sredstvo za dosego nekega cilja. Po domače bi lahko rekli, da otrok izsiljuje. Vendar se otroci tega naučijo šele nekje pri letu in pol. (Dojenčki nikoli ne »izsiljujejo«, pač pa jočejo iz neke stiske, na katero se moramo odzvati.) Tako otrok postopoma ne ve več, kaj hoče in potrebuje, ker naj bi to namesto njega vedeli starši.

Posledično so čustva razvajenega otroka, pa tudi odraslega človeka, vse bolj plitva in medla. Ne zmore pristne, globoke žalosti, niti resničnega veselja. Ker mu starši, z namenom da bi ga »obvarovali«, ne pokažejo vseh svojih čustev (ampak mu kažejo le tista prijetna), ne razvije empatije oziroma zmožnosti vživljanja v sočloveka. Tako je oropan ravno tistega, kar v življenje vnaša barve in lepoto – pristnega čustvovanja in čustvenega stika s sočlovekom.

Razvoj ustvarjalnosti

Ustvarjalnost je povezana z radovednostjo. Otrok, ki hoče sestaviti sestavljanko, hoče potešiti svojo radovednost, zato v to vlaga napor in s tem razvija svojo ustvarjalnost.Starši, ki mu takoj priskočijo na pomoč, ga prikrajšajo prav za to ustvarjalnost.  »Starši, ki otroku »vse nudijo«, mu s tem želijo pomagati, pospešiti njegov razvoj, morda celo pospešiti njegovo ustvarjalnost - dosegajo ravno nasprotno: dušenje ustvarjalnosti« (Žorž 2002, 60).

Razvajenemu otroku se zdi vse »brez veze« in vse pretežko, ker ni razvil vztrajnosti in ni sposoben nobenega napora. Nima ciljev in želja, ki bi si jih želel izpolniti, ker se je navadil, da to namesto njega počnejo drugi. S tem je tudi ustvarjalnost prepustil drugim.  

Duhovni razvoj

Žorž tu duhovnost razume kot zastavljanje temeljnih bivanjskih vprašanj, ki jih delimo v tri sklope. »V prvi skupini so vprašanja o smislu življenja - torej vprašanja: kdo sem, zakaj sem, čemu sem se rodil. V drugo skupino sodijo vprašanja o svobodi in odgovornosti, dveh vrednotah, ki ju človek postavlja tako visoko in ki sta neločljivo povezani, čeprav sta navidez daleč narazen. V tretjo skupino sodijo vprašanja o ljubezni in sreči« (Žorž 2002, 64).

Duhovni razvoj otroka se začne takrat, ko začne razlikovati med jaz in ne-jaz. Starši, ki razvajajo, se preveč trudijo, da bi vnaprej uganili in ustregli vsaki otrokovi želji, zato otrok težko razvije občutek zase kot samostojne osebe.

Vprašanja o smislu življenja naj bi bila človeku vrojena. Otrok si jih začne zastavljati, ko se zave samega sebe. Če pa je proces zavedanja samega sebe moten zaradi razvajanja, se otrok najverjetneje niti ne bo spraševal, kdo je in zakaj je na svetu.

Posledično je razvajen otrok v slabem stiku s seboj. Ker je imel premalo priložnosti za pristen stik z okoljem, ob katerem bi preverjal in spoznaval samega sebe, se slabo pozna. Pozna le neko podobo sebe, ki so mu jo vcepili starši. Ker se pravzaprav ne pozna, se ne more imeti rad in zato tudi ni zmožen pristne ljubezni do sočloveka.

Razvajeni otroci so svobodni le na videz, v resnici so odvisni od drugih, da ti zadovoljujejo njihove želje in potrebe, kajti sami jih niti dobro ne poznajo. »In sami nezavedno čutijo to odvisnost, zato iz nje bežijo. Žal pa ponavadi bežijo v druge odvisnosti  - od droge, televizije, računalnika, klape« (Žorž 2002,68).

Ker pa je svet razvajenih otrok ponavadi zapolnjen z materialnimi dobrinami, jih bolj kot duhovnost zanima materialni svet. Zato so idealni potrošniki.

Zakaj starši razvajamo?

Ponavadi razvajamo iz neke svoje lastne šibkosti in/ali v dobri veri, da počnemo nekaj dobrega za otroka. Vse več staršev je zaradi službenih obveznosti precej fizično odsotnih, zaradi česar jih muči občutek krivde. Odkupiti se želijo z materialnimi »nadomestki« kot so vedno nove igrače, elektronska oprema, obleke itd. Tako otroci dobijo stvari, še preden si jih sploh utegnejo zaželeti.

Ko pridemo utrujeni iz službe, je otroku lažje dovoliti gledanje risank ali igranje video iger, kot pa da bi se z njim intenzivno ukvarjali. Tudi doslednost in vztrajnost v svojih zahtevah do otroka, od staršev zahtevata precej napora. Včasih nam je lažje dovoliti, da večerja na kavču, kot pa vztrajati, da mora jesti za mizo. Prav tako je lažje in hitreje pospraviti njegove igrače, kot pa vztrajati, da to stori sam. Te kratkoročne »rešitve« pa so na dolgi rok zelo škodljive. V tem primeru je razvajanje samo drugačna oblika zanemarjanja.

Včasih otroka razvajamo, ker je na nek način prikrajšan. Lahko, da smo se ločili od partnerja, lahko, da odrašča brez očeta/mame, lahko da je materialno prikrajšan ali trpi zaradi kakšnega telesnega ali duševnega hendikepa. Svojemu otroku z razvajanjem v nobenem primeru ne bomo pomagali, ampak le škodovali.  

Včasih otroka razvajamo, ker ne želimo biti takšni »tirani« kot so bili naši starši, pri čemer zaidemo v drugo skrajnost. Tako nehote uporabljamo svoje otroke, da bi pozdravili svoje otroške rane, pri čemer pa jim neizmerno škodujemo.

Včasih razvajamo, ker smo enostavno premehki, ker ne zmoremo prenašati joka ali žalostnega pogleda svojega otroka ali ker ne prenesemo, da bi se »mučil«. Od njega na primer zahtevamo, da pospravi svojo sobo, otrok pa si nadene mučeniški obraz, da se nam zasmili. Potem to storimo namesto njega. Tak otrok se je že zdavnaj naučil, da lahko z zaigranimi čustvi doseže svoje.

Včasih pa je razvajanje drugi pol zlorabljanja in takrat je še posebaj škodljivo. Nekdo lahko najprej udari otroka, potem pa mu skesano kupi drago igračo. Včasih je razvajanje lahko celo odkupnina za molk o fizični ali spolni zlorabi. To so kriminalna, nedopustna in za otroka pogubna dejanja, razvajenje pa ga še dodatno zmede.

Posledice razvajanje

Razvajen človek ne ve, kdo je, zakaj je na svetu in kaj hoče. Nima delovnih navad, vsak napor mu je odveč. Posledično tudi ne dosega dobrih rezultatov in nima motivacije. Pri nobeni aktivnosti ne zdrži dolgo, vsega se hitro naveliča. Ne zna se odrekati, težko se odloča, njegova čustva so plitva in nepristna, je manipulatorski, težko se  vključi v družbo in težko dela v timu. Ima nizko samopodobo in je nezadovoljen s seboj in z drugimi. Doživlja nenehna razočaranja in »krivice«. Ni zmožen vztrajanja v partnerskem odnosu, razen v primeru, ko mu partner v vsem ustreže.

Pri vseh razvajenih ljudeh podoba seveda ni tako drastično negativna. Možno je tudi, da je nekdo razvajen samo na določenih področjih. V vsakem primeru pa je dobro, da razmislite o svojem odnosu do otroka in prenehate z razvajanjem. To seveda ne bo lahko, vendar je neizogibno, če želite popraviti že storjeno škodo. V prvi vrsti pa je potreben uvid, zakaj to počnete.

Članek je povzet po knjigi: Razvajenost rak sodobne vzgoje. Bogdan Žorž, Celjska Mohorjeva družba, Celje: 2002.

Originalni članek: Razvajeni otroci