Partnerski problemi

Kako je mogoče, da lahko najmočneje prizadanemo prav nekoga, ki ga najbolj iskreno in strastno ljubimo?

In kako lahko oseba, ki nas ljubi, tako neusmiljeno rani nas?

Partnerja namreč drug v drugem poleg čustev veselja, nežnosti, privlačnosti in ljubezni prebujata tudi težka občutja jeze, terorja, žalosti, zavrženosti, nevrednosti, ki sta jih nekoč že doživljala v svojih izvirnih družinah. To počneta nezavedno in iz dveh razlogov.

Prvič, ker jima je takšno vzdušje domače in jima paradoksalno predstavlja varnost in drugič, z namenom, da bi se drama iz njunih primarnih družin tokrat končno razrešila.

Partnerja se skupaj ne znajdeta po naključju, ampak na osnovi psihobiološke privlačnosti, ki ju neustavljivo vodi drug k drugemu. Kdo nam bo privlačen, pa ni odvisno od naše zavestne izbire, (...) »ampak je to nezavedni psihični projekt, ki na osnovi preteklih doživetij z najpomembnejšimi drugimi iz naše mladosti izbere za nas primerno osebo. S to osebo bomo ponovili vse najgloblje vrisane afekte in dinamike odnosov, ki smo jih že nekoč doživljali v interakciji s pomembnimi drugimi, tokrat pa gre za njihovo dokončno razrešitev« (Gostečnik, 2007, 16).

Romantična zaljubljenost v marsičem spominja na simbiozo med materjo in otrokom v prvem letu življenja. Veliko jedotikanja, ljubkovanja, očaranega zrenja iz oči v oči, v našem telesu se sproža oksitocin – hormon ljubezni. Ravno odnos z materjo oziroma primarnim skrbnikom pa posameznika zaznamuje za vse življenje, saj se v njem skriva seme vseh nadaljnih odnosov.

Da pa ne bomo samo teoretizirali, bom povedala dve zgodbi.

S tema dvema zgodbama bom skušala na podlagi modela relacijske družinske terapije (Gostečnik) in teorije navezanosti (Bowlby, Ainsworth) pokazati, kako lahko človekova zgodnja doživetja z materjo vplivajo na njegov odrasli partnerski odnos. Prikaz je seveda zelo poenostavljen in shematičen.

Zgodba o Luki in Manci

Luka in Manca sta se rodila mamam, ki še zdaleč nista bili popolni, vendar sta bili dovolj dobri (po Winnicottu). Ko sta dojenčka jokala, sta se takoj odzvali in ju potolažili. Svoja otroka sta čutili, znali sta razlikovati, kdaj sta lačna, polulana, kdaj jima je dolgčas, kdaj potrebujeta crkljanje in kdaj mir. Kasneje, ko sta shodila in začela raziskovati svet, sta podpirali njuno iniciativio in ju pohvalili. Bili sta dosledni, predvidljivi in postavljali sta jima jasne meje. Svoja otroka sta imeli brezpogojno radi. Zato sta otroka lahko razvila varen stil navezanosti, ki se je  ponovil tudi v njunem odraslem intimnem odnosu.

Ko sta Luka in Manca odrasla, sta se našla in zaljubila. Seveda, sta se tudi prepirala, vendar v sporih nista videla grožnje za odnos, ampak priložnost za njegovo izboljšavo. Skupaj sta bila, ker jima je bilo v dvoje lepo in ne zato, ker drug brez drugega ne bi mogla živeti. Drug z drugim sta delila svoj čustven svet, sanje, načrte in strahove, brez bojazni, da bi bila nerazumljena ali celo zavrnjena. Drug drugega sta znala začutiti. Vedela sta, kdaj potrebuje objem, toplo besedo in kdaj želi biti sam. Medsebojno sta se spoštovala, si zaupala in si puščala popolno svobodo. Drug ob drugem sta razvijala vsak svojo individualnost, gojila svoje interese in prijateljstva. Varen stil navezanosti, ki sta ga razvila ob materah, se je ponovil tudi v njunem partnerskem odnosu.

Zgodba o Matjažu in Vanji

Matjaž in Vanja žal nista imela te sreče. Matjaževa mama - samohranilka je trpela za poporodno depresijo, zato ni zmogla ustrezno poskrbeti zanj. Na njegove potrebe je bila precej neodzivna. Po cele ure ga je puščala jokati v posteljici. Glasen in zahteven dojenček je zanjo, ki je komaj vstala iz postelje, predstavljal nečloveški napor, zato ga je na trenutke celo zasovražila. Pri petih mesecih ga je za nekaj časa dala svoji materi, ker ni več zmogla.

Tako se je Matjaž že zelo zgodaj naučil, da se na mater na more zanesti in da mora zase poskrbeti kar sam. Ker je sprevidel, da odkrito izražanje potreb mater spravlja v stisko, jih ni več kazal. Navzven je deloval tih, samostojen in odmaknjen malček, ki se je lahko cele ure sam igral s kockami, navznoter pa je bil globoko ranjen in jezen otrok. Živel je v velikem stresu, saj ni bilo nikogar, ki bi ga zmogel začutiti v njegovi stiski in mu jo pomagal predelati.

Materino neodzivnost si je razložil tako, da je sam prezahteven, slab in da si ne zasluži ljubezni. To je namreč tipičen obrambni mehanizem, ki otroka ščiti pred občutkom zavrženosti in neljubljenosti s strani mame, ki ga ne bi prenesel. Stika z materjo ni več iskal, bil je povsem nezahteven otrok. Matjaž je razvil nevaren - izogibajoč stil navezanosti.

Vanja je bila nenačrtovan otrok, sad študentske ljubezni. Njena starša sta se zaradi nje odpovedala načrtom o nadaljevanju študija v tujini, zaradi česar sta bila nekoliko zagrenjena.

Z rojstvom Vanje so prišli tudi partnerski konflikti, oče je večkrat odšel iz odnosa in se nato spet vrnil. Ker je bila mama čustveno zasedena z lastnimi problemi, se ni zmogla zadovoljivo odzivati na potrebe svoje dojenčice.

 V skrbi zanjo je bila najprej odklonilna, potem, ko se je v njej prebudila slaba vest, pa ljubeča. Vanja se je že zelo zgodaj naučila, da se mora  zelo potruditi, da prikliče mater k sebi. Morala je bilti zelo glasna, vztrajna in dramatična. Matere se je nenehno oklepala in glasno protestirala, ko je ta odšla. Kasneje je ugotovila, da je deležna še posebne oskrbe, kadar je bolna, zato je pogosto zbolevala. Naučila se je, da mora materino ljubezen dobesedno izsiliti in tako razvila nevaren - anksiozno ambivalenten stil navezanosti.

Bila je ljubezen na prvi pogled. Matjažin Vanja sta drug v drugem ugledala dušo dvojčico, ki sta jo iskala že vse svoje življenje. Ko so se hormoni nekoliko umirili in se je začel njun odnos poglabljati, pa se je spet prebudila njuna stara bolečina, ki sta jo nekoč doživljala ob starših. Hrepenela sta po pravi bližini in intimi, vendar sta se je hkrati tudi zelo bala. Zato sta se zatekla k starim vedenjskim vzorcem in obrambam.

Vanja zelo močno hrepeni po stikih in pozornosti, Matjaž pa njeno izkazovanje ljubezni doživlja kot vsiljivo in ogrožajoče,ker ga njena lakota po ljubezni spominja na lastno, s katero pa se noče soočiti. Ker jo pušča na čustveni distanci, se Vanja počuti neljubljeno, zavrnjeno in postaja čedaje bolj besna. On pa njene napade dojema kot kritiko, nerazumevanje in zavračanje in se čustveno še bolj oddalji.

 Bolj kot ga ona napada, bolj se on umika. Ko prepiri dosežejo vrhunec, se za nekaj časa oddaljita drug od drugega, vendar ju nevzdržna osamljenost in občutki neljubljenosti in zavrženosti spet pripeljejo skupaj. In vsa dinamika se ponovi.

Prepire pravzaprav nujno potrebujeta, saj preko njih drug v drugega projicirata skrajno boleča in nepredelana čustva jeze, sramu, žalosti, zavrženosti, neljubljenosti ... in tako drug drugemu omogočata, da se jima ni treba neposredno soočiti z njimi.

Partnerja, ki sta takole zaciklana, bosta sama težko izstopila iz začaranega kroga tega skrajno bolečega odnosa. Če se razideta, ne da bi se potem soočila s seboj, bosta na podobni dinamiki najverjetneje gradila tudi nadaljne odnose.Vsekakor bi bilo dobro, da se odločita za partnersko terapijo, kjer jima terapevt ne bo le pomagal razumeti, kaj pravzaparv počenta in zakaj to počneta, ampak jima bo sproti reguliral ta boleča čutenja, jih analiziral in jima pomagal odpravljati moteče obrambne mehanizme. Ti so jima nekoč predstavljali preživetveno strategijo in edino možno navezavo na mater, sedaj pa ju ovirajo, da bi se lahko varno navezala drug na drugega in končno zgradila intimen in ljubeč odnos, ki si ga zaslužita.

Zaključek

Seveda ne gre kriviti mater za vse, kar gre narobe v vašem partnerskem odnosu. Želela sem predstaviti samo aspekt stilanavezanosti, ki se zgradi v odnosu z materjo in nato z veliko verjetnostjo ponovi tudi v odraslem intimnem odnosu. Tu sem se osredotočila le na matere, ker imajo te (tudi zaradi dojenja in porodniškega dopusta) v prvem letu življenja več fizičnega stika z otrokom kot pa očetje. Seveda pa je tudi očetovska vloga tu nepogrešljiva, neprecenljiva in do otroka enako odgovorna kot materina.

Za konec bi rada še rekla, da stil navezanosti ni nekaj zabetoniranega, ampak je živ organizem, ki se lahko spreminja. Prav tako smo lahko nevarno navezani na enega in varno navezani na drugega starša oziroma skrbnika.

Četudi smo bili na starše nevarno navezani, lahko v odraslosti še vedno zgradimo varen intimen odnos. Vendar je za to potrebno zavedanje in trud. Naši starši so bili le ljudje s svojimi problemi in naredili so toliko, kot so pač zmogli. Če niso bili dovolj dobri, se nam je zgodila velika krivica. Vendar pa smo kot odrasli sami odgovorni za svoje življenje in samo od nas je odvisno, kaj bomo naredili s svojo čustveno dediščino, kakršna koli že je. 

Če ste se s partnerjem znašli v začaranem krogu bolečih konfliktov, vam toplo priporočam, da si poiščete strokovno pomoč. Škoda bi bilo, da bi po nepotrebnem trpeli zaradi problemov, ki so rešljivi. Bodite vi tisti, ki boste v vaši družini prekinili dediščino nevarne navezanosti in tako poskrbeli zase in za vaše naslednike.

Literatura: Gostečnik, Christian. 2007. Relacijska zakonska terapija. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.

Originalni članek: Partnerski problemi