Pred časom sem v gledališču
videvala sključenega petdesetletnega sina, ki je pod roko vodil
ostarelo mater. Imeli smo skupni abonma. Prizor me je naravnost pretresel.
Najbrž ni otroka, ki ne bi imel rad
svoje matere in ni matere, ki ne bi imela rada svojega otroka.
Pa vendar je toliko mater, ki škodujejo
svojim otrokom, pa čeprav nehote. Takšna je tudi posesivna mama.
Posesivna mama se ne more sprijazniti z mislijo, da bo njen otrok
nekoč odrastel, se ločil od nje in zaživel svoje odraslo
življenje. Groza jo je, da ne bo več povsem njen, ampak si bo
poiskal partnerja.
Da bi bili dorasli odraslim intimnim
odnosom, moramo biti sposobni tako varne navezanosti kot tudi
ločenosti oziroma občutka zase. To popotnico dobimo od staršev.
Ker pa je otrok posesivne matere čustveno poškodovan prav na teh
dveh področjih, bo imel v ljubezenskem življenju najverjetneje
težave. Ob posesivni materi ni mogel razviti varnega stila
navezanosti, pač pa odvisnega ali izogibajočega, kar sta samo dve
plati istega kovanca. Ker je sabotirala vsak njegov poskus odcepiti
se, tudi ni mogel razviti zdrave stopnje separacije od matere, ki je
nujna za dosego zrelosti. Tako je ostal otrok v odraslem telesu.
Tudi, če se mu je uspelo odseliti in si ustavriti družino, je
čustveno še vedno odvisen od matere. Ta odvisnost pa mu gotovo
povzroča težave v odraslem intimnem in družinskem življenju.
Kaj pa ga tako veže na mamo, da se ne
more odcepiti od nje?
Kot
bi rekla moja profesorica Katarina Kompan Erzar: "Da
lahko odideš od matere, jo moraš najprej imeti." Morda se
sliši paradoksalno, ampak otrok posesivne matere je brez matere.
Je"sirota" in hkrati starš lastni materi. Posesivna mati
je v čustvenem smislu ostala na stopnji otroka, zato mu ni sposobna
nuditi brezpogojne in nesebične materinske ljubezni. Pri njeni
dušeči ljubezeni gre le za zadovoljevanje lastnih potreb. Tudi
posesivna mati je bila kot otrok sirota v fizičnem in / ali
čustvenem pomenu besede. Njene otroške potrebe po varnosti,
ljubljenosti, pripadnosti in zrcaljenju v otroštvu niso bile
zadovoljene. Zato živi z velikim občutkom praznine. Ko dobi otroka,
nezavedno čuti, da bo zdaj vse drugače. Končno bo imela nekoga, ki
jo bo brezpogojno ljubil in bo samo njen. Tako dobimo obrnjeno
situacijo: otroka, ki skrbi za mamo. To pa je za zanj seveda breme,
ki ga ne more nositi.
Ker nagonsko čuti, da brez matere
fizično ne more preživeti, streže njenim potrebam. To počne za
ceno lastnega razvoja. Ker pa noben otrok ne more zadovoljiti
materinih otroških potreb, ostane ta nenehno nepotešena in zato
konstantno odvisna od otroka.
Tudi otrok ostaja čustveno priklenjen
na mamo, ker nezavedno upa, da bo nekoč od nje dobil tisto, kar mu
pripada: pravo materinsko ljubezen. Tako se ta patološki odnos lahko
vleče še daleč v otrokovo odraslo dobo in materino starost. Takrat
posesivna mama uporablja različne kontrolne strategije kot so:
zasliševanje, kritika partnerja, vzgoje otrok, pretirano dajanje
nasvetov, vzbujanje slabe vesti, zatekanje v bolezen in / ali nemoč,
pretirana ustrežljivost in podobno.
Kako naj se osvobodim vpliva
posesivne matere?
Prvi korak je zavedanje in trdna
odločitev, da boste vzeli življenje v svoje roke. Potem med seboj
in materjo postavite zdrave meje. Najbolje, da napišete seznam
tistih njenih dejanj, ki jih občutite kot vsiljevanje ali pa vam
enostavno pobirajo energijo. Če naprimer zahteva, da hodite vsako
nedeljo k njej na kosilo, vam pa to ne ustreza, ji to tudi jasno
povejte. Vi ste tisti, ki se boste sproti odločali, kako boste
upravljali z vašim časom. Če naprimer kritizira vašega partnerja,
jo prekinite in ji jasno povejte, da do tega nima nobene pravice. Sprva bo
seveda težko, najverjetneje boste občutili krivdo, vendar je to edini način, da prekinetete to patološko navezanost. Pojavila se bo tudi žalost, saj se boste morali posloviti od ideje, da bodo vaše otroške potrebe kdaj izpolnjene. Vendar se zavedajte, da niste več mali fantek / punčka, pač pa odrasla oseba, ki ima moč, da si ustvari srečno odraslo življenje. Pri predelovanju težkih občutkov, vam bo dobrodošla pomoč psihoterapevta.
Ko vam bo uspelo prekiniti ta
največkrat medgeneracijski vzorec, se boste počutili samozavestne
in osvobojene. Tudi, če ste stari že petdeset let, boste šele
takrat resnično odrasli. Osvobodili pa ne boste le sebe, ampak tudi
svoje otroke, saj jim ne bo treba ponavljati vaše zgodovine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar