Ste gledali to komedijo? Tripp (Matthew McConaughey) je fant, ki pri 35 še vedno živi doma. Zakaj? Ker mu je pri starših pač lepo. Ima lepo sobo in vse ugodnosti hotela mama. Gre za čednega, izobraženega fanta z ljubečimi starši, ki končno skleneta, da je že čas, da odleti iz gnezda. Zato najameta privlačno dekle-motivatorko (Sarah Jessica Parker) v katero naj bi se sin zaljubil in se posledično odselil od doma.
V Sloveniji živi kar nekaj takšnih Trippov in Trippinj. Ste vedeli, da slovenski mladi odidejo od doma najkasneje v Evropi?Po najnovejših podatkih se skupaj z Malto uvrščamo na prvo mesto v Evropi po deležu mladih odraslih med 18 in 29 letom, ki živijo v skupnem gospodinjstvu s starši (The Guardian, 2014). V zadnjih treh letih smo po neodhodu od doma premagli celo pregovorne Italijane. Bi nas moralo skrbeti?
Trend podaljšanega bivanja s starši je značilen za celotni tako imenovani razviti svet. Kateri vzroki tičijo v ozadju tega fenomena? Podaljšano šolanje, ekonomska kriza, liberalnejši odnosi med starši in otroki ...
V prvi vrsti so vzroki gotovo ekonomski. Ni redne službe, ni kredita, ni stanovanja. Računica je tu zelo preprosta. Kaj pa tisti mladi, ki bi si finančno lahko privoščili vsaj najemniško stanovanje, pa kljub temu ne odidejo? Filozofija teh je po navadi sledeča: Zakaj bi nekje plačeval, če sem pa doma lahko zastonj? Pri tem pa se pogosto ne vprašajo, ali nekaj sto evrov na mesec odtehta psihološki davek, ki ga morajo za to plačevati. Kako se boš razvil v samostojno, odraslo, odgovorno osebo, če pa živiš pri starših, ki skrbijo za tvojo hrano, perilo, položnice ...?
Raziskovalci govorijo o družbenih spremembah, zaradi katerih je življenje pri starših mnogo privlačnejša izbira, kot je bila
še eno generacijo nazaj. Vzrok za to naj bi bil v manjšem številu otrok in liberalnejšem vzgojnem stilu, zaradi česar je medgeneracijski konflikt med starši in mladimi skoraj izginil. Zakaj bi se mi torej mudilo od doma, če pa se s starši krasno razumem in hkrati prihranim čas in denar?
Za družbeno-ekonomskimi vzroki za neodhod od doma se velikokrat skrivajo psihološki. Ti so lahko povsem nezavedni.
Družina je sistem po katerem krožijo informacije v obliki verbalne in neverbalne komunikacije med družinskimi člani. Deli se na starševski in otroški podsistem, vsak posamezni član pa je tudi podsistem zase. V funkcionalnih družinah se ve, da sta starša tista, ki morata poskrbeti za otroške potrebe in ne obratno. Poleg tega sta sposobna sproti reševati partnerske konflikte, ne da bi se morali v to vmešati otroci.
Če med staršema vlada napeto ozračje, bodo otroci čutili, da morajo posredovati, če želijo ohraniti družino. To pa je zanje izredno škodljivo. Potreba po preživetju družine je za otroka večja in močnejša kot njegov osebni razvoj. Tako otroci nezavedno postanejo nosilci starševskega konflikta in prevzamejo nezdrave vloge, kot so mirovnik, staršev čustveni partner, postaršen otrok, grešni kozel itd. Bolj kot je družina nefunkcionalna in patološka, bolj rigidne so te vloge in težje je izstopiti iz njih. Zato otroci nefunkcionalnih staršev tudi ko odrastejo, ne morejo oditi od doma in začeti živeti lastnega življenja.
Na vprašanje Zakaj se ne odseliš? sem slišala že najrazličnejše odgovore.
Najprej moram diplomirati. (Diplomo piše že 5 let.)
Ni stanovanj.
Imam službo za določen čas.
Odselil se bom, ko bom srečal pravo.
Ne morem zaradi psa. Doma imamo vrt.
Ko pa se nisem zadovoljila s temi odgovori in sem spraševala naprej, je prišla velikokrat na dan družinska problematika.
Če bi ti ljudje poglobili vase, bi njihovi odgovori zveneli nekako takole:
Ne morem pustiti mame same. Odkar mi je pri 8 letih umrl oče, ima samo mene.
Bojim se, da se v svetu ne bi znašel. Strah me je neuspeha, zato se oklepam doma, čeprav vem,
da to na dolgi rok ni dobro zame.
Moj oče pije in je do mame nasilen. Nemalokrat moram stopiti vmes. Ne vem, kaj se bo zgodilo z mamo, ko bom jaz odšla.
Bojim se, da bom v svojem stanovanju osamljen. Da se ne bom imel s kom pogovarjati.
Mama mama je zelo hladna oseba. Oče ima samo mene. Ne vem, kaj bo z njim, ko se bom odselila.
Nekaterim staršem kar ugaja, da njihov odrasli otok živi doma. Pogosto mu pošiljajo dvojna sporočila. Govorijo mu: Skrajni čas bi bil, da se odseliš. Neverbalno pa mu sporočajo: Ostani, potrebujem te doma. In neverbalna sporočila so močnejša od verbalnih.
Bolj kot je družina funkcionalna, lažje bodo odrasli otroci odšli v svet. Bolj ko so starši sami izpopolnjeni in zadovoljni s svojim življenjem, manj bodo posesivni, lažje bodo spustili otroke.
Medtem, ko si Tripova starša prizadevata, da bi sin odšel od doma, si nekateri starši žal in velikokrat povsem nezavedno prizadevajo ravno nasprotno. Ni ga starša, ki svojemu otroku ne bi želel dobro. Zatakne se, kadar je sam tako ranjen in zaseden z lastnimi nerazrešenimi travmami, da otroka ni zmožen videti kot samostojne, od sebe ločene osebe, ki mora nekoč zapustiti gnezdo in si splesti svojega.
Ste že kdaj videli ptiča, ki svojim mladičem ne bi dovolil odleteti? Jaz nikoli. Ampak to je najbrž zato, ker so gnezda majhna, slovenske hiše pa gromozanske.
Pazite, da se zgoraj omenjena komedija ne bo sprevrgla v tragedijo zamujenega življenja.
Lietratura:
Gostečnik, C., (2004). Relacijska družinska terapija. Brat Frančišek in Frančiškanski družinski inštitut, Ljubjana
The Guardian (2014)http://www.theguardian.com/news/datablog/2014/mar/24/young-adults-still-living-with-parents-europe-country-breakdown
Seiffe-Krenke, I., (2006). Leaving home or still in the nest? Parent-child relationships and psychological health as predictors of different leaving home patterns. Developmental Psychology, 42(5), 864-876.
Ule, M. in Kuhar, M., (2007). Mladi in družbene spremembe. IB revija 2/2007, 68.
Originalni članek: Čez 30 in pri tastarih
Ni komentarjev:
Objavite komentar