Kako partnerski odnos staršev vpliva na otroke?

 

Otroci so kot gobe, saj posrkajo vse, kar se dogaja v njihovi družini (pa tudi zunaj nje); vedenje, način komunikacije, vzdušje ... Ker sami še ne znajo kritično presojati, to počnejo popolnoma neselektivno. Zato je odgovornost nas staršev, da jim s svojim obnašanjem in držo dajemo čimboljši zgled. To nikakor ni lahka naloga, saj smo včasih utrujeni, razdražljivi in nezadovoljni; tako s sabo kot s partnerjem. Četudi ne moremo biti vedno spočiti, nasmejani in zaljubljeni, smo se zaradi svojih otrok dolžni potruditi za lastno srečo in za svoj partnerski odnos. To je namreč predpogoj, da smo lahko dobri starši.

Vsak otrok si namreč zasluži starša, ki se medsebojno spoštujeta in se imata rada. Ob njiju se počuti varnega, občutek varnosti pa je za otroka predpogoj za zdrav razvoj. Poleg tega se ob svojih starših uči, kakšen je zakonski/partnerski odnos. Ker je njegova družina vse, kar majhen otrok pozna, je nima s čim primerjati in tako postane edino merilo tega, kakšna naj bi družina bila. Če je le ta hladna, odtujena, če se starša med seboj ne spoštujeta, ali sta drug do drugega celo nasilna, takrat je otrok dobesedno oropan otroštva. Nezdrava družinska klima bo pri njem najverjetneje terjala davek v obliki problematičnega vedenja, učnih težav, tesnobe, depresije ipd.

V vsakem primeru pa bo tak otrok dobil strah in odpor pred partnerskimi odnosi in družino, kar bo zanj izredno slaba popotnica v odraslost. V otroka, ki odrašča v nefunkcionalni družini, se vtisnejo prepričanja: »Če je to zakon, potem se nikoli nočem poročiti. Če je to družina, potem je nočem imeti«. Ker so sporočila ponavadi nezavedna, se ti otroci, ko odrastejo, sprašujejo: »Zakaj  mi v nobenem odnosu ne uspe? Kaj je narobe z mano? Zakaj ne zmorem oditi od doma? Ali »Zakaj imajo starši name še vedno tak vpliv, čeprav sem odrasel/a?«

Prepričana sem, da imate svoje otroke radi in jim ne privoščite takšnega pekla. Zato se potrudite, za svoj partnerski odnos. Saj vašim otrokom predstavljate model na več nivojih:

Kako je biti ženska/moški, kakšen je zakonski/partnerski odnos, kako je biti mama/oče.

Ničesar jim ne moreta prikriti.

Najbrž vam je popolnoma jasno, da je prisustvovanje prepirom za otroka izredno škodljivo. Dokazano je bilo, da so starševski prepiri in nasilje eden najmočnejših dejavnikov tveganja za razvoj depresije pri otrocih. Ampak tudi, če se ne prepirate pred njimi, bodo zaznali vsako napetost med mamo in očetom. Otroci so namreč zelo intuitivni in vedo ter občutijo veliko več, kot si mislite. Zato nesoglasja rešujta sproti. Ne pustita, da se vama stvari kopičijo, dokler ne izbruhnejo. Če se vama slučajno zgodi, da se spreta pred otroki, potem poskrbita, da bodo prisotni tudi, ko se bosta pobotala.

Pazita na besede.

Majhni otroci še nimajo razvite sposobnosti figurativnega mišljenja, zato vse razumejo dobesedno in zelo zares. Mojemu dvoletenmu sinu sem pred kratkim rekla, da tako močno piha, da nas bo odnesel veter, če ne bomo šli noter. Močno se me je oklenil in zaskrbljeno vprašal: »Bo mamico odnesel veter?« Predstavljajte si, kakšno grozo šele doživlja otrok, katerega starša kričita drug na drugega: »Ubil/a te bom«, »Pustil/a te bom«, Ti si navaden kreten« ipd. Zato se pred svojimi otroki vzdržite žalitev, posmehovanja in medsebojnih obračunavanj!!!

Izkazujta si naklonjenost, vendar z občutkom za sramežljivost.

Otroku koristi, ko vidi, da se imata njegova starša rada. To je zanj zagovotovilo, da bosta ostala skupaj in tako se počuti varnega. Toplo mu je pri srčku, ko vidi, da se starša poljubita, objameta, pobožata, si namenita ljubeč pogled. Vendar pa pred otrokom nikoli ne počnite ničesar, kar namiguje na spolnost. Ker spolnosti še ne razume, ga to lahko zelo prestarši. Če pa je otrok že nekoliko starejši, tovrstna dejanja v njem lahko prebudijo sram in gnus. Podobna čustva bi se najverjetneje prebudila tudi vam, če bi zalotili svoje starše med spolnim odnosom.

Enakovredno si porazdelita delo.

Če bo otrok videl doma delati le enega od staršev, drugi pa bo le sedel na kavču, bo dobil vtis, da tako pač mora biti. Ni tako pomembno, kako si porazdelita delo doma in zunaj doma, pomembno je, da vsak prispeva svoj delež, ter da je delo obeh opaženo in ovrednoteno. Če se nekdo potrudi, pospravi stanovanje ali skuha dobro kosilo, je prav, da ga drugi na glas pohvali. Pomembno je, da v domača opravila vključujete tudi otroke, seveda njihovi starosti primerno. Na njim razumljiv način jim razložite tudi, kaj počnete v službi. Najbolje, da jih ob priliki kar odpeljete na svoje delovno mesto, da si bodo lažje predstavljali kje njihov oče/mama preživlja čas, ko ni z njimi. Nikoli ne omalovažujte dela oziroma sposobnosti svojega partnerja pred otroki, saj jim bosta tako spodkopala občudovanje, ki ga gojijo do vsakega od vaju in je zelo pomembno za njihov razvoj.

Nastopita pred otroki enotno.

Nič ne zmede otroka bolj kot dvojna sporočila. »Mama pravi eno, oče pa drugo. Koga naj potem upoštevam? Tistega, ki mi več dovoli. Ampak potem bo drugi jezen name«. Da bi obvarovala svojega otroka takšnih dilem, pred njim nastopita enotno. Gotovo se ne strinjata o vsem, ampak o razlikah se pogovorita na samem in skušajta doseči konsenz. Pri tem je seveda treba upoštevati, da so nekatere stvari pač nedopustne in se o njih ne gre pogajati. Sem sodi telesno kaznovanje, dovoljenje, da otroci uživajo alkohol, droge ipd.

Za zdrav odnos sta vedno potrebna dva.

Če se vaš partner obnaša nevzdržno (nasilje, alkohol, afere ipd.) in ni pripravljen/a narediti ničesar za izboljšanje vajinega odnosa, potem vam ne preostane odrugega, kot  da mu/ji postavite ultimat: »Spremeni nekaj ali pa grem«. Če ne bo ničesar spremenil/a, potem vam ne preostane drugega, kot da rešite sebe in svoje otroke ter odidete. Če še nimate lastnih sredstev za preživetje in/ali nimate kam iti, poiščite pomoč v eni izmed varnih hiš, kjer vam bodo pomagali, da se postavite na lastne noge. Nikar pa ne ostajajte v zakonu samo zaradi otrok. S tem jim ne delate usluge. V nekaterih primerih je ločitev žal najboljša rešitev. 

Originalni članek:  Kako partnerski odnos staršev vpliva na otroke?