Najbrž se marsikdo od vas sprašuje, kaj počnemo v
psihoterapiji oziroma, kako izgleda psihoterapevtski proces. Članek, ki ste ga
ravno začeli brati, vam bo skušal odgovoriti na to vprašanje.
Najbolje, da najprej povem, kaj psihoterapija ni. Psihoterapija ni deljenje nasvetov.
Svet je tako ali tako poln nasvetov. Lahko jih dobite od prijateljev, družine,
na raznih spletnih forumih, v priročnikih za osebno rast ipd. Zato je nasvet
terapevta zadnja stvar, ki jo potrebujete. Nemalokrat se mi zgodi, da me ljudje
sprašujejo, kaj naj naredijo, kako naj se odločijo ipd. Na to žal nimam
odgovora. Pa tudi, če bi ga imela, verjamem, da imate vi sami boljšega. Ne
morem vam povedati, kaj naredite v zvezi z vašo kariero, zakonom, starševstvom
... Prava rešitev/odločitev je tista, ki pride iz vas, moja naloga pa je, da
vam jo pomagam poiskati.
Cilj terapije
je, da ponovno najdete svoj lasten glas in dobite pogum, da mu prisluhnete. To
odlično ponazori misel gestalt terapevta Boba Resnicka: »Psihoterapija ni
restavracija, ampak kuharski tečaj.« Rešitev vam ni prinešena na pladnju, ampak
se morate do nje s terapevtovo pomočjo dokopati sami. Poleg tega se v terapiji
naučite samostojnega, konstruktivnega reševanja problemov.
Psihoterapija vam pomaga
priti do boljšega uvida v vaše življenje. Lahko bi jo primerjali tudi s
postopnim čiščenjem umazanih okenskih šip. Ko jih očistimo do konca, je pogled ven
zelo jasen. Podobno je z uvidom v lastno duševnost, intrapsiho. Tam boste
dobili odgovore, zakaj čutite, razmišljate in delujete na točno določen način. Pravi
terapevtski uvid ni nekaj zgolj racionalnega. Ni dovolj le razumsko vedeti, da
si na primer vedno znova najdete verbalno nasilnega moškega, ker je bil verbalno
nasilen tudi vaš oče. Če to vedenje ni podkrepljeno s čustvi, ne morete doseči
resnične spremembe. Vso stvar morate namreč dodobra prečutiti in jo resnično
dojeti z dušo in telesom.
Psihoterapija ni
poučevanje, ampak dialog. Čeprav po potrebi lahko vsebuje tudi nekaj
psihoedukacije (čustveno opismenovanje, osnove teorije navezanosti ipd.), psihoterapija
ni predavanje. Psihoterapevtski odnos nikakor ne deluje v razmerju
učitelj-učenec, pač pa gre za enakovreden dialog med dvema ali več osebami.
Terapevtu predstavite problem, on pa vas bo s precizno postavljenimi vprašanji
vodil v srž tega problema. Verjetno vas bo vprašal tudi stvari, ki vas jih pred
njim ni vprašal še nihče. Glede na to, kaj mu boste povedali, bo s pomočjo
svojega teoretičnega znanja in izkušenj lahko domneval, kaj se v bistvu dogaja
z vami, vendar nikakor ni rečeno, da bo imel vedno prav. Dober terapevt nikoli ne bo ničesar trdil, ampak le preverjal, če bi to
morda lahko bilo to. Vi pa boste tisti, ki boste njegove hipoteze ovrgli ali
sprejeli. Nihče namreč ne more vedeti več o vašem življenju in vaših občutih,
kot veste vi sami.
Psihoterapevtski
odnos
Psihoterapevtski
odnos je tisti, ki zdravi. Psihoterapija je namreč proces, ki se dogaja v
odnosu med terapevtom in klientom, pogoj za to pa je, da se klient počuti
dovolj varno in sproščeno. Za to mora poskrbeti terapevt s svojo držo, ki mora
biti sprejemajoča, neobsojajoča, spoštljiva in sočutna. Šele, ko se bo klient v
tem odnosu počutil dovolj varnega in sprejetega, bo lahko začel s terapevtovo
pomočjo raziskovati svojo duševnost oziroma njene potlačene in/ali odcepljene
vidike. Vendar to ne pomeni, da bo terapevt klienta »ujčkal«, saj na ta način
ne bo dosegel nobene spremembe. Nuditi mu mora tudi zdravo mero frustracije,
izziva, mu postavljati meje, predvsem pa mu mora nenehno vračati odgovornost za
njegovo lastno življenje. V tem je terapevtski odnos v bistvu podoben »odraščanju«
ob dovolj dobrem staršu. Tu gre
seveda za »odraščanje« v smislu učenja novih, funkcionalnejših vzorcev
mišljenja, vedenja in čustvovanja.
Nemalokrat se zgodi, da se klientu ob terapevtu začnejo prebujati določeni občutki, ki spadajo v njegovo življenje izven terapije, vendar jih tam še ne more izraziti. Tako bo na primer jezen na terapevta, namesto, da bi se jezil na svojega partnerja. Klienti včasih na nezavednem nivoju terapevta začnejo dojemati kot neko pomembno osebo iz svojega življenja (mamo, partnerja, šefa ... ) Terapevt mora znati te pojave prepoznati, predočiti in ovrednotiti klientu. V njih se namreč pogosto skriva ključ do izvira klientovih težav in njihove razrešitve. Tudi terapevtu se bo dogajalo, da bodo klienti v njem vzbudili določene občutke, ki so jih sami potlačili. Tako bo terapevt na primer čutil strah, ki je v bistvu klientov, vendar ta z njim še ni v stiku. Lahko, da se bo terapevt na trenutke začel tudi nezavedno obnašati kot katera od pomembnih oseb iz klientovega življenja. Vsi ti pojavi so v psihoterapiji nekaj povsem normalnega, vendar pa jih mora terapevt znati pravočasno prepoznati in ovrednotiti, saj so pomemben vir informacij, nepogrešljivih za uspešen potek terapije.
Željena sprememba pa se ne more zgoditi čez noč, zato so potrebni čas, vztrajnost in trdo delo. Kajti spreminjanje nekih utečenih vzorcev je podobno, kot če bi reki zamenjali strugo; nekaj časa bo še kar uhajala in tekla po svoji stari strugi. Lahko bi rekli, da je terapevtski odnos nekakšen poligon, kjer se učimo drugačnih, funkcionalnejših odnosov, ki jih nato prenesemo v svoje vsakdanje življenje. Strokovnjaki so si edini, da ni toliko pomembna terapevtska modaliteta, kot pa sam terapevtski odnos, saj naj bi bil prav odnos tisti, ki zdravi.
Na začetku terapije si postavimo cilje, ki jih bomo zasledovali. Kadarkoli med procesom se lahko vrnemo k tem ciljem in preverimo, kaj smo v tej smeri že naredili, kaj še lahko naredimo in ali so se pojavili kakšni novi cilji. Razlog zaradi katerega klienti pridejo na terapijo je po navadi le vrh ledene gore. Najsi bo razlog prihoda depresija, tesnoba, ločitev ali kaj drugega, gre le za simptome, ki kažejo na to, da v življenju potrebujejo neko korenito spremembo. (Izjema so nenadne izgube, nesreče in druge travme, ki jih klienti ob terapevtovi pomoči lažje sprejmejo in izžalujejo.)
Čas in prostor na psihoterapiji je namenjen izključno vam. Nikoli vas ne bo nihče tako intenzivno poslušal in se poglabljal v vas, kot se bo vaš psihoterapevt. Izkoristite te ure. Ne pozabite, da ste vi tisti, ki imate kontrolo. Prinašate vsebine, o katerih želite govoriti in določate tempo terapije. Če v nekem trenutku o nečem niste pripravljeni, oziroma nočete govorite, to tudi jasno povejte. Če vas karkoli v terapevtovem vedenju ali v samem procesu moti, povejte tudi to.
Relacijska družinska terapija
Ker sem sama izšolana po modaliteti relacijske družinske
terapije (RDT), naj povem, še nekaj o njenih specifikah (ki pa jih najdemo tudi
v drugih modalitetah). Relacijska
družinska terapija klienta dojema v kontekstu tistih odnosov, ki so zanj
psihološko najpomembnejši. To pa je vedno posameznikova družina; izvorna in
trenutna (če le to ima). RDT predpostavlja, da je družina sistem, v katerem
vsak družinski član igra svojo vlogo. Ta je postala del človekove osebnosti do
te mere, da jo bo tudi v odraslih odnosih čisto nezavedno ponavljal. Vedno
znova bo namreč iskal odnose, ki ga bodo spominjali na odnose v izvorni
družini. Četudi so bili ti odnosi skrajno destruktivni in zlorabljajoči, mu
bodo zaradi svoje domačnosti paradoksalno »varni«. Nezavedno jih bo prisilno
ponavljal, ker bo upal, da bo tokrat drugače. Ko klient s terapevtovo pomočjo ozavesti, kaj se mu pravzaprav dogaja,
se lahko znebi starih nefunkcionalnih vzorcev mišljenja, čustvovanja in vedenja
ter dobi kontrolo nad lastnim življenjem.
Relacijski družinski model išče ustrezno razrešitev problema
na treh ravneh. Najprej na sistemski ravni (odnosi v družini, v službi ali v
kakem drugem sistemu). Če na tej ravni ne pride do preoblikovanja išče globlje
na medosebni ravni (odnosi med posameznimi člani sistema, najpomembnejši je partnerski
odnos) in nazadnje v intrapsihičnem svetu (ponotranjeni odnosi s
starši/skrbniki) (Gostečnik 2004). Terapevt in klient prehajata med posameznimi
nivoji in skupaj iščeta razrešitev problema, se prebijata skozi obrambe do
tistih temeljnih čustev, ki jih je klient nekoč potlačil ali odcepil z namenom,
da bi se izognil bolečini. Obramba, ki
je bila zanj nekoč nujno potrebna, ga sedaj ovira, da bi imel kvalitetne
odnose; najprej s samim sabo in nato z drugimi. To dobro ponazori rek: »Dokler
ne poznamo svoje zgodovine, smo jo prisiljeni ponavljati«.
O terapevtskem procesu in o terapevtskem odnosu bi se dalo
povedati še marsikaj, vendar naj bo za zdaj dovolj. Upam, da ste dobili neko
predstavo o tem, kaj se dogaja na psihoterapiji. Za konec bi rada rekla še tole.
Uspeh psihoterapevtskega procesa, je v veliki meri odvisen od vas, vaše
iniciative in resniče želje, da v življenju nekaj spremenite. Na tej poti bodite
močni, pogumni, vztrajni in poplačalo se vam bo.
Literatura:
Gostečnik, C. Relacijska družinska terapija. 2004.Ljubljana:
Brat frančišek in Frančiškanski družinski inštitut.
Mrevlje, G. In Praper, P. 1997. Klinična psihologija,
psihiatrija in psihoterapija: sodelovanje ali razhajanje? Psihološka obzorja, 97/4, 79-94.
Ni komentarjev:
Objavite komentar