Napisal: Ross Rosenberg
Prevedla: Marija Remškar
Za odvisniški, nefunkcionalen odnos, ki ga Rosenberg metaforično imenuje »ples«, sta potrebna dva nasprotna si, vendar prilegajoča se partnerja. Soodvisnik, ki daje in sledi ter narscis, ki sprejema in vodi. Narcisi so popolno nasprotje soodvisnikov; usmerjeni so vase, izredno sebični in nagnjeni k kontroli. Imajo slab občutek za potrebe in čustva drugih.
Soodvisniki se po navadi znajdejo na »plesišču« s partnerji, ki so popolna protiutež njihovemu pasivnemu, podložnemu in ustrežljivemu plesnemu slogu. Kot naravni sledilci so soodvisniki pasivni in prilagodljivi plesni partnerji. Narcis
tični plesni partnerji jih neustavljivo privlačijo. Vedno znova so očarani nad njihovim šarmom, drznostjo, samozavestjo in dominantno osebnostjo. Kako naj potem prenehajo slediti njihovemu plesu?
Ko soodvisnik in narcis postaneta par, je njun ples strasten in neskončno vznemirljiv – vsaj na začetku. Po mnogih »preplesanih pesmih«, pa se očarljivost in razburljivost sprevržeta v dramo, konflikt, občutke zanemarjanja in ujetosti. Navkljub kaosu in nenehnim konfliktom, si nihče od uročenih plesalcev ne upa zaključiti nefunkcionalnega razmerja. Na začetku se njun ples odvija brezhibno; narcistični partner vodi in soodvisni sledi. Njuni vlogi se jima zdita popolnoma naravni, ker sta ju vadila praktično vse življenje. Soodvisnik se instinktivno odpove svoji moči, medtem, ko narcis popolnoma prevzame moč in kontrolo. Tako je njun ples popolnoma usklajen, nihče nikomur ne stopi na prste.
Za soodvisnike je značilno, da v odnosu dajejo veliko več, kot pa dobijo nazaj. Kot radodarni, a zagrenjeni plesni partnerji obtičijo na plesišču čakajoč na naslednjo pesem. Vedno znova naivno upajo, da bo njihov narcistični partner tokrat končno dojel, kaj od njega potrebujejo.
Soodvisniki namreč zamenjujejo popolno oskrbo in žrtvovanje z zvestobo in ljubeznijo. Četudi so ponosni na svojo neomajno predanost osebi, ki jo ljubijo, končajo z občutkom, da so necenjeni in izkoriščeni. Hrepenijo po tem, da bi bili ljubljeni, vendar zaradi izbire plesnega partnerja, njihove sanje ostanejo neuresničene. Zlomljenega srca zaradi neizpolnjenih sanj soodvisniki tiho in grenko požirajo svojo nesrečo.
Soodvisniki so obtičali v vzorcu razdajanja in žrtvovanja brez možnosti, da bi to kdajkoli dobili nazaj. Pretvarjajo se, da uživajo v plesu, vendar v sebi občutijo jezo, grenkobo in žalost, ker na plesišču ne prevzemajo aktivne vloge. Prepričani so, da nikoli ne bodo našli plesnega partnerja, ki jih bo ljubil zaradi njih samih in ne zaradi tega, kar lahko zanj naredijo. Njihova slaba samopodoba in pesimizem se kažeta v obliki naučene nemoči, ki jih v končni fazi drži na plesišču z narcističnim partnerjem.
Narcističnega plesalca, neizmerno privlači partner, ki se zdi popoln zanj: Nekdo, ki mu pusti voditi ples, ob čemer se počuti močnega, sposobnega in cenjenega. Drugače povedano, narcis se najbolje počuti ob soplesalcu, ki ustreza njegovemu vase zaverovanemu in sebičnemu plesnemu slogu. Narcisi lahko ohranjajo smer plesa, ker vedno najdejo partnerje s slabo samopodobo in nizkim občutkom lastne vrednosti – soodvisnike. S spremljevalcem, ki jim tako popolno ustreza, so sposobni nadzirati oboje; soplesalca in ples.
Čeprav si vsi soodvisni partnerji v bistvu želijo harmonije in ravnovesja, se vedno znova sabotirajo z izbiro partnerja, ki jih na začetku privlači, kasneje pa razočara. Ko bi lahko prekinili ples z narcističnim partnerjem in udobno presedeli nekaj plesov, dokler ne bi prišel mimo kdo, ki je psihološko bolj zdrav, se ponavadi odločijo nadaljevati svoj nefunkcionalni ples. Ne drznejo si zapustiti svojega narcističnega partnerja, zaradi nizkega občutka lastne vrednosti, zaradi katerega verjamejo, da jih nihče drug ne bi hotel. Biti sam enačijo z biti osamljen, osamljenost pa je preveč boleča, da bi jo lahko prenesli.
Brez samospoštovanja oziroma občutka osebne moči, so soodvisniki nezmožni izbrati partnerja, s katerim bi ustvarili zdravo razmerje vzajemnega dajanja, sprejemanja in ljubezni. Njihova izbira narcističnega plesnega partnerja je povezana z njihovim nezavednim motivom, najti nekoga, ob katerem se jim prebujajo poznani občutki spregledanosti, zlorabljenosti, nemoči ... iz njihovega najverjetneje travmatičnega otroštva.
Na žalost so soodvisniki večinoma otroci staršev, ki so tako kot oni popolno plesali soodvisniško/narcistični ples. Njihov strah biti sami, njihova notranja prisila, da bi nadzirali in rešili razmerje za vsako ceno, pa tudi nekakšno udobje v vlogi mučenika, ki je neskončno ljubeč, predan in potrpežljiv, je podaljšek njihovega otroškega hrepenenja, da bi bili ljubljeni, spoštovani in da bi starši poskrbeli zanje.
Čeprav soodvisniki sanjajo o plesu s partnerjem, ki bi jih ljubil in sprejemal, se vseeno podpišejo pod svojo nefunkcionalno usodo. Dokler se ne odločijo, da bodo pozdravili svoje psihične rane, ki jih silijo, da plešejo z narcističnimi partnerji, jim bo usojeno, da še naprej ohranjajo stabilen ritem svojega nefunkcionalnega plesa.
Rosenberg, R. (2013). The Dance Between Codependents & Narcissists. Psych Central.
Razlaga
Kdo so narcisi?
Pogosto si predstavljamo, da je narcis nekdo, ki je samovšečen, pretirano zaverovan vase in ekshibicionistično objavlja selfije. Vendar to ni nujno res. Pomembno je, da ločimo med zdravim in patološkim narcizmom. Brez zdravega narcizma imamo nizko samopodobo, ne zaupamo vase in v svoje sposobnosti, ne spoštujemo se dovolj in dopuščamo, da drugi z nami grdo ravnajo. Vsak od nas je včasih rad opažen, pohvaljen, občudovan. Vsakemu od nas se je verjetno že kdaj zgodilo, da je bil občutljiv na kritiko, manipulativen, nesočuten, zavisten, pa zato še ni nujno narcis.
Za patološke narcise oziroma ljudi, ki izpolnjujejo pogoje za narcistično osebnostno motnjo je značilen TRAJEN vzorec grandioznosti, potreba po pozornosti in občudovanju, pomanjkanje empatije, zavist. Motnja se začne v zgodnji odraslosti in je navzoča vsaj v petih navedenih oblikah:
1. Ima grandiozno občutje samopomembnosti. Pričakuje, da ga drugi vidijo bolj izvrstnega, pomembnega, kot mu pripada glede na dosežke.
2. Pretirano se ukvarja s fantazijami brezmejnega uspeha, moči, odličnosti, lepote ali idealne ljubezni.
3. Prepričanja, da je poseben in enkraten in da se z njim lahko povezujejo samo osebe, ki so prav tako posebne oziroma imajo visok status.
4. Zahteva pretirano občudovanje.
5. Ima občutek posebnih pravic, kar pomeni, da pričakuje posebno obravnavo in avtomatično ugoditev njegovim pričakovanjem.
6. Druge izkorišča za zadovoljevanje svojih potreb.
7. Pomanjkanje empatije; ni pripravljen opaziti občutkov in potreb drugih.
8. Pogosto je zavisten ali prepričan, da drugi zavidajo njemu.
9. Njegovo vedenje in stališča so arogantna in ohola (povzeto po DSM IV).
Na prvi pogled narcistična oseba deluje samozavestno, vendar je ta vtis daleč od resnice. Gre za razcep v samopodobi; na zunanjo grandiozno in notranjo razvrednoteno.Tako idealizirana zunanja podoba služi kot obramba pred notranjimi občutki nevrednosti, krhkosti, ranljivosti, praznine. Narcistične osebe so tako zelo občutljive na kritiko, ker jim podre grandiozno podobo in se počutijo popolnoma razvrednotene.
Njihova potreba po občudovanju je nenasitna, ker jim pomaga vzdrževati podobo o lastni izjemnosti, veličini. Ukvarjajo se predvsem s seboj, druge dojemajo kot podaljške njih samih oziroma objekte za zadovoljevanje njihovih potreb, zato jih morajo nenehno nadzorovati. Dokler se partner obnaša po njihovo, ga obožujejo, ko ne, postanejo besni, cinični, ljubosumni, manipulativni …
Težko prevzemajo odgovornost za svoje napake, zanje navadno okrivijo partnerja.
Tveganje za razvoj narcistične motnje je prisotno pri ljudeh, ki so bili kot otroci deležni pretiranega občudovanja in razvajanja ali občudovanja v kombinaciji s kritiko in razvrednotenjem. Pa tudi, če so bili kot otroci čustveno zanemarjeni, zavrženi, zlorabljeni, jih niso nikoli pohvalili, je bil eden od staršev narcističen …
Narcisi so globoko v sebi izjemno ranjeni, osamljeni in trpeči ljudje. Za partnersko terapijo se na žalost redko odločijo, ker bi s tem priznali, da imajo sami problem. Včasih pripeljejo na terapijo svojega partnerja, da bi ga terapevt »spravil v red« oziroma jim dal potrditev, da imajo prav oni in ne njihov partner. Pogosto si izberejo znanega, slavnega terapevta. Če se odločijo za psihoterapijo, so pogosto uporni in nočejo sprejeti odgovornosti za lastne probleme. Na negativne povratne informacije se odzovejo impulzivno in jih označijo za nepravične in sovražne obsodbe njih samih.
Ko so soočeni s svojimi izbruhi, neprimernim ravnanjem, odgovornostjo za težave, vse zanikajo. Ne prevzemajo odgovornosti za svoje napake, krivijo druge, manipulativno predstavljajo sebe kot žrtev in silijo partnerja, da prevzame še njihov del odgovornosti.
Zanikanje in zvračanje krivde na druge sta najpogostejši strategiji. Priznanje odgovornosti bi pomenilo, da je v temelju nekaj narobe z njimi.
Kdo so soodvisniki?
Izraz soodvisnik izhaja iz 12 stopenjskega programa anonimnih alkoholikov, ki se je začel razvijati v 70. letih 20. stoletja. Strokovnjaki so ugotovili, da je zdravljenje alkoholikov veliko uspešnejše, če je vključen tudi njihov družinski član oziroma partner. Ker so kasneje razvili program tudi za zdravljenje drugih kemičnih odvisnosti, so izraz za odvisnikovega partnerja razširili iz soalkoholika v soodvisnik.
Soodvisnost je problematično obnašanje v odnosih, kjer soodvisna oseba prepusti moč in kontrolo osebi, ki je bodisi odvisnik ali trpi za katero od manipulativnih osebnostnih motenj, kot je narcizem. Soodvisniki se po navadi znajdejo v romantičnem razmerju z osebami, ki so egoistične, vase usmerjene, sebične in/ali odvisne. Rosenberg govori o dveh podtipih soodvisnika; pasivnem in aktivnem.
Pasivni je bolj prestrašen in se izogiba konfliktom, ima izredno nizko samopodobo, boji se biti sam in ima težnjo, da se znajde v odnosu s kontrolirajočim, nevarnim in/ali zlorabljajočim čustvenim manipulatorjem. V prizadevanju, da bi zadovoljil vsaj katero od svojih čustvenih potreb, na vedenje svojega partnerja vpliva zelo previdno, preko izredno prefinjene manipulacije, ki je ta navadno ne zazna. Kljub previdnim poskusom, pa soodvisnikove čustvene potrebe ostajajo trajno nezadovoljene.
Aktivni soodvisniki se ne bojijo konflikta in se s z vedenjem svojega narcističnega partnerja soočajo bolj odkrito. Pri tem se ujamejo v neskončen krog, kjer se trudijo spreminjati in nadzorovati vedenje nekoga, ki ni niti zainteresiran niti sposoben, odzvati se na njihove potrebe po ljubezni, spoštovanju in skrbi.
Čeprav navzven različna, tako pasivni kot aktivni soodvisnik ostajata s svojim narcističnim partnerjem, čeprav sta nesrečna in jezna zaradi pomanjkanja vzajemnosti ter pravičnosti v svojem partnerskem odnosu.
Tveganje za razvoj soodvisnega vedenja nastane pri osebah, ki so odraščali ob narcističnih in/ali odvisniških starših, kjer njihove potrebe niso bile zadovoljene. Nasprotno, oni so morali skrbeti za potrebe staršev namesto, da bi bilo obratno. Tako so dobili sporočilo, da njihova čustva, želje in potrebe niso pomembne ter da so lahko ljubljeni le, če skrbijo za druge.
Soodvisniki večkrat pridejo v terapijo zaradi trajnega nezadovoljstva v partnerskem odnosu. Ker so po naravi usmerjeni v drugega, »skrbijo« tudi za terapevta in so »popolni klienti«, na kar mora biti terapevt pozoren in to ustrezno nasloviti.
Medtem, ko so narcisi usmerjeni vase, so soodvisniki usmerjeni v drugega, nase pa pozabljajo.
Rossenberg razdeli narcizem po stopnjah: od najmilejšega +1 do najmočnejšega +5. Prav tako soodvisnost, pri čemer je -1 najmilejša oblika, -5 pa najmočnejša. + ponazarja usmerjenost vase, zasedenost s sabo, - pa usmerjenost v drugega.
S tem čisto matematično ponazori, zakaj se med seboj tako odlično ujemajo. Zamislite si, da se najdeta +5 in -5 in se zlijeta v eno.
Narcisi in soodvisniki pa imajo še nekaj skupnega; oboji so v sebi nesamozavestni, globoko ranjeni, prizadeti, negotovi in osamljeni. Večina jih je imela nesrečno otroštvo in na podlagi te zgodnje ranjenosti so razvili diametralno nasprotne obrambe. S tem, da so narcistične rane navadno še globlje in težje ozdravljive. Narcizem in soodvisnot sta pravzaprav dve plati istega kovanca. Nikoli pa ni prepozno za spremembo, zato vsem, ki ste se prepoznali v tem članku, toplo priporočam psihoterapijo.
Literatura:
Ross Rosenberg, The Human Magnet Syndrom. PESI Publishing & Media, 2013.
Tomaž Erzar, Duševne motnje. Celjska Mohorjeva družba, 2007.
Ni komentarjev:
Objavite komentar