Najbrž
ni para, ki se mu ne bi kdaj zgodil nesporazum, prepir oziroma
obžalovanja vreden dogodek. Ta je lahko izredno boleč za enega ali oba
vpletena. Kaj storita potem?
Se o neprijetnem dogodku odkrito in do
konca pogovorita ali zadevo pometeta pod preprogo, češ, kar je bilo, je
bilo in nima smisla pogrevati? Tovrstni razčiščevalni
pogovori so seveda naporni, zato smo nemalokrat v skušnjavi, da bi se
jim izognili. Če to počnemo prepogosto, pa se pojavi težava: Naša
preproga kmalu postane nevarna, saj pod njo ležijo kupi smeti, ob katere
se spotikamo.Zato je podobno kot za higieno naših stanovanj, potrebno poskrbeti tudi za higieno našega partnerskega odnosa in neprijetne dogodke sproti sprocesirati. Šele na ta način jih lahko zares pustimo za seboj. Sprocesirati, pomeni podrobneje pogledati na dogodek in se mirno pogovoriti kaj, kdaj in kako je šlo narobe.
Dogodek
je dobro sprocesiran šele takrat, ko oba partnerja razumeta pogled,
občutke in rane drugega, prevzameta vsak svoj del odgovornosti za svoje
napake in se drug drugemu opravičita. 
Kot že rečeno, bi bilo na boleče dogodke lažje pozabiti, vendar to žal ni mogoče. Zelo redki so pari, ki se lahko otresejo slabih spominov. Ker ima naš spomin pač svojo funkcijo. Pred stotimi leti je avstrijska psihologinja Bluma Zeigarnik raziskovala zakonitosti človeškega spomina. Opazovala je dunajske natakarje in ugotovila, da si brez izjeme zapomnijo tudi po 12 naročil hkrati, potem pohitijo v kuhinjo in jih brezhibno predajo glavnemu kuharju. Naredila je eksperiment. Vsakič, ko so natakarji prevzeli naročilo, je testirala njihov spomin: tik preden so predali naročilo kuharjem in takoj po tem. Ugotovila je, da se se pred predajo naročila spomnili brezhibno, po predaji pa so ga v trenutku pozabili. Potem, ko je bilo naročilo sprocesirano, je bilo zanje varno, da ga izbrišejo iz spomina.
Pari niso nič drugačni. Dokler partnerja popolnoma ne sprocesirata bolečega dogodka med njima, ga ne moreta izpustiti. S pomočjo procesiranja prideta do lekcije, ki jima jo dogodek prinaša in se je morata naučiti, da bi njun odnos lahko rastel in se bogatil.
Žal pa veliko parov izgublja svoj čas in energijo v dokazovanju, kdo ima prav in kdo narobe, kdo je krivec in kdo nedolžna žrtev. To pa jima v ničemer ne koristi, ampak le poglablja vrzel med njima. Vsak ostaja na svojem bregu; jezen, ranjen in osamljen.
Kot že rečeno, bi bilo na boleče dogodke lažje pozabiti, vendar to žal ni mogoče. Zelo redki so pari, ki se lahko otresejo slabih spominov. Ker ima naš spomin pač svojo funkcijo. Pred stotimi leti je avstrijska psihologinja Bluma Zeigarnik raziskovala zakonitosti človeškega spomina. Opazovala je dunajske natakarje in ugotovila, da si brez izjeme zapomnijo tudi po 12 naročil hkrati, potem pohitijo v kuhinjo in jih brezhibno predajo glavnemu kuharju. Naredila je eksperiment. Vsakič, ko so natakarji prevzeli naročilo, je testirala njihov spomin: tik preden so predali naročilo kuharjem in takoj po tem. Ugotovila je, da se se pred predajo naročila spomnili brezhibno, po predaji pa so ga v trenutku pozabili. Potem, ko je bilo naročilo sprocesirano, je bilo zanje varno, da ga izbrišejo iz spomina.
Pari niso nič drugačni. Dokler partnerja popolnoma ne sprocesirata bolečega dogodka med njima, ga ne moreta izpustiti. S pomočjo procesiranja prideta do lekcije, ki jima jo dogodek prinaša in se je morata naučiti, da bi njun odnos lahko rastel in se bogatil.
Žal pa veliko parov izgublja svoj čas in energijo v dokazovanju, kdo ima prav in kdo narobe, kdo je krivec in kdo nedolžna žrtev. To pa jima v ničemer ne koristi, ampak le poglablja vrzel med njima. Vsak ostaja na svojem bregu; jezen, ranjen in osamljen.
V resnici imata prav oba, saj dogodek vsak doživlja in občuti po svoje.
Tako pravita tudi zakonca Gottman, vrhunska partnerska terapevta z več
kot 40 letno prakso, ki sta razvila startegijo za procesiranje prepirov,
obžalovanja vrednih dogodkov ali starih čustvenih ran med partnerjema.
Strategija, ki je sestavljena je iz 5 korakov, izgleda takole:
Preden začneta, počakajta, da bosta oba umirjena in bosta lahko pogledala na dogodek z distance, kot da bi gledala film ali gledališko predstavo. Nato sledita naslednjim 5 korakom.
Drug drugemu povejta, kaj sta takrat občutila, vendar še ne povejta zakaj. Med prepirom sem se počutil/a na primer:
- neslišanega
- defenzivno
- povsem preplavljenega
- jezno
- žalostnega
- neljubljeno
- nerazumljenega
- kritizirano
- kot da me sploh ne maraš
- kot da ti je vseeno zame
- zaskrbljenega
- prestrašenega
- nezaščiteno
- napetega
- kot da imam jaz prav in ti narobe
- kot da imava oba delno prav
- frustrirano
- necenjenega
- neprivlačno
- kot da me imaš za samoumevnega
- da bi kar odšla
- da bi ostal in to razčistil do konca
- preplavljeno z občutki
- nemočnega
- trmasto
- brez vsakih občutkov
- osramočenega
- krivo
- izčrpanega
- šokirano
- drugo:
a) Vsak naj opiše svoj lasten pogled na dogodek. Govorita iz sebe in o sebi. Izogibajta se napadanju in obtoževanju drug drugega. Lahko povesta, kaj bi takrat potrebovala drug od drugega. Opišita vsak svoj pogled na dogodek.
b) Nato povzemita in potrdita partnerjevo zgodbo. Rečeta lahko na primer: “Zdaj mi je jasno, kako si ti to dojel/a, kako si se počutil/a in kaj si potreboval/a od mene.” Pri tem bodite čimbolj sočutni. Potrditev ne pomeni nujno, da se s partnerjem strinjate, ampak da lahko razumete tudi njegovo/njeno izkušnjo in pogled na dogodek.
c) Če se oba počutita razumljena, se premaknita na naslednji korak. V primeru, da se nekdo od vaju še ne počuti razumljenega, naj ga drugi vpraša: “Kaj moram še vedeti, da bi bolje razumel/a tvoj vidik?”
Ko povzamete in potrdite partnerjev vidik, ga/jo lahko vprašate: “Sem prav dojel/a?” in “Je še kaj drugega, kar moram razumeti?”
Drug z drugim delita, kaj pri aktualnem dogodku je v vas sprožilo težke občutke. Nato pobrskajte po spominu za preteklim dogodkom, ki je v vas sprožil podobne občutke, kot sedanji dogodek.
Zgodbo delite s svojim partnerjem. Na primer: “To me spomni na to, kako me je mama nenehno kritizirala. Nikoli nisem ničesar storila dovolj dobro zanjo.” Tako bo partner razumel, zakaj določena stvar deluje na vas kot sprožilec. S tem, ko bosta delila svoji zgodbi, se bosta bolje začutila in lažje razumela drug drugega.
Primeri sprožilcev:
1. Počutil sem se, kot da se me ocenjuje. Na to sem zelo občutljiv.
2. Počutila sem se izključeno. Na to sem zelo občutljiva.
3. Počutil sem se kritiziranega. Zelo sem občutljiv na kritiko.
4. Počutila sem se osramočeno.
5. Počutil sem se osamljenega.
6. Počutila sem se omalovaževano.
7. Počutil sem se nespoštovanega.
8. Počutila sem se nemočno.
9. Počutila sem se izven kontrole.
10. Drugo:
Potem pri partnerju preverite: “Sem pravilno dojel/a, zakaj je zate to sprožilec, odkod izhaja in kako se ob tem počutiš?”
Nato se premaknita na naslednji korak.
Preden začneta, počakajta, da bosta oba umirjena in bosta lahko pogledala na dogodek z distance, kot da bi gledala film ali gledališko predstavo. Nato sledita naslednjim 5 korakom.
1. korak: občutki
Drug drugemu povejta, kaj sta takrat občutila, vendar še ne povejta zakaj. Med prepirom sem se počutil/a na primer:
- neslišanega
- defenzivno
- povsem preplavljenega
- jezno
- žalostnega
- neljubljeno
- nerazumljenega
- kritizirano
- kot da me sploh ne maraš
- kot da ti je vseeno zame
- zaskrbljenega
- prestrašenega
- nezaščiteno
- napetega
- kot da imam jaz prav in ti narobe
- kot da imava oba delno prav
- frustrirano
- necenjenega
- neprivlačno
- kot da me imaš za samoumevnega
- da bi kar odšla
- da bi ostal in to razčistil do konca
- preplavljeno z občutki
- nemočnega
- trmasto
- brez vsakih občutkov
- osramočenega
- krivo
- izčrpanega
- šokirano
- drugo:
2. korak: subjektivna resnica in potrditev
a) Vsak naj opiše svoj lasten pogled na dogodek. Govorita iz sebe in o sebi. Izogibajta se napadanju in obtoževanju drug drugega. Lahko povesta, kaj bi takrat potrebovala drug od drugega. Opišita vsak svoj pogled na dogodek.
b) Nato povzemita in potrdita partnerjevo zgodbo. Rečeta lahko na primer: “Zdaj mi je jasno, kako si ti to dojel/a, kako si se počutil/a in kaj si potreboval/a od mene.” Pri tem bodite čimbolj sočutni. Potrditev ne pomeni nujno, da se s partnerjem strinjate, ampak da lahko razumete tudi njegovo/njeno izkušnjo in pogled na dogodek.
c) Če se oba počutita razumljena, se premaknita na naslednji korak. V primeru, da se nekdo od vaju še ne počuti razumljenega, naj ga drugi vpraša: “Kaj moram še vedeti, da bi bolje razumel/a tvoj vidik?”
Ko povzamete in potrdite partnerjev vidik, ga/jo lahko vprašate: “Sem prav dojel/a?” in “Je še kaj drugega, kar moram razumeti?”
3. korak: sporožilci
Drug z drugim delita, kaj pri aktualnem dogodku je v vas sprožilo težke občutke. Nato pobrskajte po spominu za preteklim dogodkom, ki je v vas sprožil podobne občutke, kot sedanji dogodek.
Zgodbo delite s svojim partnerjem. Na primer: “To me spomni na to, kako me je mama nenehno kritizirala. Nikoli nisem ničesar storila dovolj dobro zanjo.” Tako bo partner razumel, zakaj določena stvar deluje na vas kot sprožilec. S tem, ko bosta delila svoji zgodbi, se bosta bolje začutila in lažje razumela drug drugega.
Primeri sprožilcev:
1. Počutil sem se, kot da se me ocenjuje. Na to sem zelo občutljiv.
2. Počutila sem se izključeno. Na to sem zelo občutljiva.
3. Počutil sem se kritiziranega. Zelo sem občutljiv na kritiko.
4. Počutila sem se osramočeno.
5. Počutil sem se osamljenega.
6. Počutila sem se omalovaževano.
7. Počutil sem se nespoštovanega.
8. Počutila sem se nemočno.
9. Počutila sem se izven kontrole.
10. Drugo:
Potem pri partnerju preverite: “Sem pravilno dojel/a, zakaj je zate to sprožilec, odkod izhaja in kako se ob tem počutiš?”
Nato se premaknita na naslednji korak.
4. korak: prevzemanje odgovornosti
Vsak naj se zazre vase in ugotovi, zakaj je odreagiral tako, kot je. V idealnih pogojih, bi seveda lahko tudi drugače in do konflikta/diskomunikacije sploh ne bi prišlo. Drug z drugim delita vsak svoje vzroke, da sta odreagirala na ne ravno konstruktiven način.Nekaj primerov:
1. Zadnje čase sem bil pod velikim stresom in precej razdražljiv.
2. Že dolgo ti nisem pokazala, da te cenim.
3. Imel sem te za samoumevno.
4. Zadnje čase sem pretirano občutljiva.
5. Zadnje čase sem pretirano kritičen.
6. Že dolgo se ti nisem odprl; delil s tabo svojih misli in občutkov.
7. Zadnje čase sem bila čustveno nedostopna.
8. Zadnje čase sem bil nekoliko depresiven.
9. Zadnje čase nisem bila preveč ljubeča.
10. Ne vzamem si časa samo za naju.
11. Zadnje čase nisem bila ravno najboljša poslušalka.
12. Nisem prosil za tisto, kar sem potreboval.
13. Počutila sem se kot žrtev.
14. Potreboval sem nekaj samote.
15. Nisem želela skrbeti za nikogar.
16. Bil sem prezaposlen.
17. Nisem se čutila dovolj samozavestno.
18. Drugo:
Drug drugemu povejta, kaj je tisto, kar obžalujeta. Vsak naj pove, kaj je bil njegov doprinos k prepiru, oziroma k obžalovanja vrednemu dogodku. Potem se drug drugemu opravičita, ampak le, če to tudi iskreno mislita, Prazna opravičila ničemur ne služijo.
Primeri opravičil: Žal mi je, ker …
- sem pretiravala
- sem bil tako čemeren
- sem bila tako defenzivna
- sem bil tako negativen
- sem te napadla
- te nisem poslušal
- sem bila nespoštljiva
- drugo:
Če sprejmete partnerjevo opravičilo, mu/ji to tudi povejte. Če ne, povejte, kaj še potrebujete, da ga boste lahko sprejeli.
5. korak: konstruktivni načrti
Delite eno stvar, ki jo vaš partner prihodnjič lahko stori drugače, da se incident ne bo ponovil na isti način.
(Pomembno je, da pri tem ostanete mirni in spoštljivi.) Potem predlagajte, kaj lahko vi sami storite, da bodo stvari naslednjič potekale bolje. Drug drugemu povejta, kaj potrebujeta, da boste lahko dogodek pustila za seboj. Bodite kar se da dojemljivi za partnerjeve predloge.
Tako,
če ste se uspešno prebila skozi vseh 5 korakov, je vajin neprijeten
dogodek sprocesiran. Upam, da sta se iz njega nekaj naučila in
okrepila vajino vez. Seveda so dogodki lahko bolj ali manj boleči in
bolj ali manj obvladljivi. Na primer v primeru nezvestobe (ko se
odločite ostati skupaj), boste za njeno predelavo potrebovali veliko
časa, energije in najverjetneje tudi pomoč partnerskega terapevta.
Kakorkoli, upam, da vam bo strategija v pomoč. Če potrebujete še nekaj
več, pa vam je lahko v pomoč tudi partnerska terapija.
Ne pozabite, da sta pri vsakem prijetnem ali neprijetnem dogodku vedno dva pogleda; vaš in partnerjev. In oba sta seveda pravilna.
Članek je povzet po: 10 Principles for Doing Effective Couples Therapy. (2015) Julie Schwartz Gottman in John M. Gottman.
Originalni članek: Ste reševalci konfliktov ali pometači?
Ni komentarjev:
Objavite komentar