Pod eno streho

V naši prelepi deželi mladi zelo težko dobijo stanovanjski kredit. Če pa ga že dobijo, se zakreditirajo za 30 let. Stanovanje sicer lahko najamejo, vendar so najemnine pogosto previsoke za njihov žep, poleg tega pa se pri nas najem stanovanja pogosto enači z metanjem denarja skozi okno.

Zato se mladi vse pogosteje odločijo ostati v domači hiši. Na srečo ali nesrečo (kakor vzamete) so naši starši gradili ogromne, večnadstropne hiše, v katerih je eno nadstropje po možnosti še nedokončano. Ko se mlad par odloči zaživeti skupaj in si ustvariti družino, se pogosto vpraša: “Bova živela pri tvojih ali pri mojih?” Uredita si stanovanje pri njej ali pri njem in se vselita. Tu pa se lahko začnejo težave.

Ključnega pomena je, da imajo osebe pod isto streho dobre odnose, kar pomeni, da se med seboj spoštujejo, cenijo svojo in zasebnost drugih, imajo občutek za meje in kar je najpomembneje, nesporazume rešujejo sproti in neposredno.  

Številnim težavam pa se lahko izognete, če se že pred vselitvijo usedete in se temeljito pogovorite. Starša oziroma tast in tašča naj izrazita svoja stališča, pričakovanja, želje, pomisleke in strahove, vidva svoje.

Pomembno je, da razčistite naslednje: Bo bivanje pri starših le začasna ali trajna rešitev? Če drugo, so starši pripravljeni prepisati del hiše na vaju in pod kakšnimi pogoji? Koliko časa nameravata ostati? Kako je s souporabo in urejanjem skupnih prostorov in zunanjih površin? Kako si boste razdelili stroške? Kako je z obiski prijateljev in s prirejanjem zabav, s katerimi bi utegnili motiti drugi druge.

Zelo pomembno vrašanje, ki pa se mu na žalost največkrat izognemo, je tudi vprašanje medsebojnega obiskovanja. Boste drug k drugemu lahko prihajali kadarkoli in nenapovedano ali boste prej poklicali in se dogovorili za obisk? Če bo obveljalo prvo, potem bo vaša zasebnost močno trpela.  Ljudska modrost pravi, da se preselite vsaj tako daleč, da tašča do vas ne bo mogla priti v copatah. Če živite pod isto streho, bo to seveda lahko počela, zato je tako zelo pomembno, da že na začetku postavite meje. To pa mora v prvi vrsti storiti tisti, pri čigar starših živita.

Če so starši nekoč trkali na vrata vaše otroške sobe, preden so vstopili, je to dober napovedovalec, da bodo spoštovali tudi vašo odraslo zasebnost.

Meje

Imeti občutek za meje v odnosih, pomeni vedeti, kje se končam jaz in kje se začne druga oseba. Kot dojenčki nismo zmožni razločiti med svojim in maminim telesom, šele nekje pri osmih mesecih se zavemo, da smo od nje ločeni. Pri dveh letih so pogoste besedice jaz, sam in moje, pri treh pa se včasih že zapremo v sobo, ker si zaželimo malo samote. Do pubertete nam starši pomenijo cel svet, v puberteti pa začnemo graditi pomembne vrstniške odnose zunaj družine. Ko odrastemo, začnemo vzpostavljati odrasle intimne odnose. Lahko si izberemo partnerja in se odločimo za družino. Ko enkrat ustvarimo svojo osnovno celico, mora biti ta za nas na prvem mestu. Najprej midva in najini otroci, šele nato starši in ves ostali svet. Vsaj tako bi moralo biti. In to bi moralo biti jasno tudi našim staršem.

Če pa se med lastnimi starši in med partnerjem počutimo, kot med dvema mlinskima kamnoma, potem je to najbrž znak, da se čustveno še nismo ločili od staršev. Čustveno se ločiti od staršev nikakor ne pomeni, da jih nimamo več radi ali da smo jih zavrgli, ampak da čustveno nismo več odvisni od njih in njihovega vedenja. Hoffman govori o dveh komponentah čustvene neodvisnosti; podporni in konfliktni.

Podporna neodvisnost pomeni, da nismo več pretirano odvisni od čustvene opore staršev in od njihove potrditve. Konfliktna neodvisnost pa, da do njih ne gojimo pretiranih občutkov jeze, krivde in zamere. Če smo to dosegli in imamo s starši zdrav odrasel odnos, potem bo življenje pod eno streho verjetno potekalo brez večjih pretresov. Če pa se starši nočejo odpovedati svoji kontroli, vas čustveno manipulirajo, vi pa jim to dopuščate, se življenje pri njih lahko izrodi v pravo živčno vojno.

 

Kdaj so starši prestopili mejo?

Tegobe skupnega bivanja z lastnimi oziroma s partnerjevimi starši posameziki delijo na forumih. Zvenijo približno takole:

Tašča hodi v naše stanovanje in nenehno nekaj pospravlja, čeprav je za to nihče ne prosi. “Moram, če pa ste vi preveč zaposleni. Moji vnuki ne morejo živeti v takšni umazaniji.” Priznam, da mi kdaj pride prav, vendar je na dolgi rok katastrofalno, saj to kasneje uporabi kot orožje.
Moj oče mi gre blazno na živce. Stokrat sem mu že rekla, naj otroke neha filati s sladkarijami, pa jim kljub temu na skrivaj daje bonbone in Kinder jajčke in tako kupuje njihovo naklonjenost.

Čutim, da mi tašča odteguje moža. Ob najbolj nemogočih urah ga kliče, naj pride dol k njej. Enkrat je počila cev, drugič je treba zamenjati žarnico, tretjič kar tako, ker ji je dolgčas in se nima s kom pogovarjati. Njen mož je fikus; že 30 let ždi pred tevejem in pije pivo. Mojemu možu se mama smili, zato ji vedno ustreže. Ne vem, kako dolgo bom še zdržala.

V zgornjih primerih smo videli, kako starši prestopajo meje svojih odraslih otrok in njihovih družinskih članov, ti pa jim to dopuščajo. Četudi zaradi ekonomske stiske živite pod isto streho s starši, imate pravico do svoje zasebnosti. Odločno jim boste morali postaviti mejo in če je ne bodo upoštevali, pač ne morete živeti pod isto streho.

 

Meje pa ne prestopajo le starši

Zaradi sobivanja pa nemalokrat trpi tudi zasebnost starejše generacije. Mladi pogosto brez trkanja hodijo k staršem in si izposojajo stvari, ki jim zmanjkajo v gospodinjstvu. Nemalokrat se jim zdi samoumevno, da bodo babice in dedki kuhali in pazili na vnuke, pri tem pa se ne vprašajo, če ti mogoče nimajo drugih načrtov ali pa so enostavno preutrujeni. Starši, nikar ne dovolite, da vas ima mlajša generacija za samoumevne. Tudi, če ste v pokoju, to še ne pomeni, da morate biti vedno na razpolago svojim otrokom in vnukom.

Mlajši generaciji pa bi rada rekla še tole:

Tudi, če imate s svojimi oziroma s partnerjevimi starši dobre odnose, je gotovo bolj zdravo, da oditete na svoje, če je to le mogoče. Včasih je bolje “požreti”  nekaj sto evrov najemnine, kot pa na tone jeze, krivde in slabe volje.


Literatura: Hoffman, Jeffrey A. 1984. Psychological separation of late adolescents from their parents. Journal of Counseling Psychology Vol. 31 (2): 170-178.

Članek je bil originalno objavljen v reviji Pogled, september 2016.

Povezava na članek na spletni strani: Pod eno streho